S tekom do optimalne krvne slike

Ponedeljek, 10 Marec 2014 00:00
(0 glasov)

Optimalna krvna slika je po mnenju zdravnika slovenske olimpijske reprezentance neizogiben pogoj za uspeh v vztrajnostnih disciplinah in v življenju nasploh.

Življenje se začne in konča z vdihom in izdihom in prav dihanje omogoča dostop kisika do celic, kjer nastaja metabolična energija. Za dober transport kisika je živalski svet ustvaril različne organske sisteme. Srčno-žilni sistem, dihala in glavni transporter za prenos kisika v telesu, tj. krvno barvilo hemoglobin, so ključni za uspešno distribucijo kisika celicam.

Zakaj je za izboljšanje rdeče krvne slike potreben intenziven telesni napor?

Med naporom organizem prerazporedi pretok krvi v mišice, pretok skozi ledvično tkivo pa se zmanjša, zato se tam začne izločati eritropoetin. Ta hormon stimulativno vpliva na kostni mozeg, kjer nastajajo eritrociti oziroma rdeče krvničke, ki so potrebne za dobavo kisika celicam.
Nenehno smo torej odvisni od transporta kisika. Hemoglobin v eritrocitu je glavni transporter – en gram hemoglobina prenese 1,34 ml kisika. V litru krvi zdravih ljudi je navadno okrog 150 gramov hemoglobina, torej lahko en mililiter krvi prenese 20 mililitrov kisika.
V telesu povprečnega moškega je približno pet litrov krvi, ki krvni obtok obkroži v eni minuti. To imenujemo minutni volumen srca. V mirovanju se celicam lahko dobavi približno liter kisika na minuto, med maksimalnim naporom pa zaradi povečanega pretoka krvi petkrat toliko, torej pet litrov kisika na minuto.
Dejanska poraba kisika v telesu je manjša od ponujene predvsem zato, ker se ves ponujeni kisik v tkivih ne porabi oziroma venska kri ni povsem brez njega. Vendar pa za preprost razmislek o ponudbi kisika v telesu stvar lahko poenostavimo in ponudbo enačimo s porabo – ti sta sicer enaki le v izjemnih okoliščinah, recimo med zelo intenzivnim telesnim naprezanjem.

Maksimalna poraba kisika (VO2max)

To je tista poraba, ki precej določa vzdržljivostni potencial športnika, definirata pa jo genetika in življenjski slog. VO2max je odvisna od sposobnosti srčno-žilnega sistema, dihal, koncentracije hemoglobina v krvi ter sposobnosti mišic za izkoristek kisika. S pravilnim treningom lahko posameznik poveča maksimalno porabo kisika za dobrih 30 odstotkov. Tukaj govorimo o maksimalni absolutni porabi, ki določa zmogljivost telesa pri naporih, ki trajajo dlje časa.
Pomembnejša pa je relativna maksimalna poraba, ki je odvisna tudi od telesne teže. Gre za porabo kisika na kilogram telesne teže, zato je nujno, da ima športnik, ki se ukvarja z vzdržljivostnimi disciplinami idealno telesno težo.
Ponudba kisika celicam je torej odvisna predvsem od pretoka krvi in količine hemoglobina v enoti krvi. Ob določeni maksimalni vrednosti pretoka krvi se sposobnost za transport kisika določa le z vrednostjo koncentracije hemoglobina. Za porabo kisika lokalno skrbijo celice s svojimi energetskimi centralami – mitohondriji, kjer prek dihalne verige nastaja metabolična energija.
Če zmore srce opravljati svoje delo vsaj povprečno dobro, če je sprejem kisika v pljučih normalen (kar velja do nadmorske višine 2.500 metrov), če ožilje primerno deluje in če so mišične celice sposobne normalno porabljati prispeli kisik, je pri transportu kisika najpomembnejša vsebnost hemoglobina v krvi. Optimalna vrednost pri zdravem človeku je okrog 150 g hemoglobina v litru krvi. Vrednost 140 g/l pomeni pri maksimalnem telesnem naporu blago zmanjšano delovno učinkovitost, zato se začne srce prilagajati, obenem pa se poveča izkoristek kisika na periferiji, recimo v mišicah, kar se navadno dogaja tudi pri prilagajanju organizma telesni vadbi.
Včasih je v litru krvi samo 100 gramov hemoglobina, takrat govorimo o slabokrvnosti, lahko pa ga je precej več, recimo 160 g/l kar je z določenimi odstopanji optimalna vrednost, predvsem kar zadeva maksimalni transport kisika.

Kolikšna je torej kapaciteta krvi za transport kisika pri različnih koncentracijah hemoglobina?

Koncentracija 100 gramov v litru krvi ponudi celicam 670 mililitrov kisika, seveda v eni minuti, in to pomeni dobro polovico normalne ponudbe.

In kaj se zgodi s ponudbo kisika, če poenostavimo in spreminjamo le en parameter, kar se sicer v fiziologiji nikoli ne zgodi?

Ob predpostavki, da je pretok krvi konstanten, se ob večanju koncentracije hemoglobina v krvi ponudba kisika drastično povečuje.

Kakšen pa je transport kisika pri vrednosti hemoglobina 160?

1.700 mililitrov kisika, kar je 400 mililitrov več kot pri vrednosti hemoglobina 100. Ali vam je zdaj jasno, zakaj nekateri profesionalni kolesarji sploh ne startajo na dirki, če nimajo visoke koncentracije hemoglobina v krvi?
V grobem lahko torej rečemo, da se s povečevanjem koncentracije hemoglobina v krvi povečuje tudi ponudba kisika.
Ponudba in poraba kisika sta kritično odvisni od transportne kapacitete krvi oziroma koncentracije hemoglobina. Povedano drugače: ne glede na hitrost vlaka je količina tovora odvisna od števila vagonov.
V organizmu so prioritete jasne in točno določene, kar pomeni, da se preostanek oziroma presežek razdeli glede na potrebe: najprej srce in možgani, potem recimo prebavila po kosilu, mišice med tekom ...

Imate natančno določene finančne prioritete in prihranke za hude čase?

Varovalke v organizmu so seveda nujne, saj mu omogočajo preživetje v izrednih razmerah.

Kaj se zgodi pri maksimalnem telesnem naporu?

Če je telo navajeno na napor oziroma če so mišice sposobne porabiti prispeli kisik, se ob dovolj intenzivni obremenitvi poraba izenači s ponudbo. Ves prispeli kisik se porabi, če so mišice dobro prilagojene nekemu naporu, zato tekači najučinkoviteje tečejo, triatlonci plavajo, tečejo, kolesarijo ...
Potreben je dolgoleten, nepretrgan trening neke discipline, da izvemo, kako hitro lahko pretečemo deset kilometrov ali kako hitro smo sposobni prepeljati kolesarski kronometer na 20 kilometrov. Jasno je, da nizke normalne vrednosti hemoglobina ne omogočajo vrhunskih dosežkov. Po drugi strani pa ekstremno visoke vrednosti hemoglobina niso vedo božji dar niti pri vrhunskih športnikih, saj se ob povečani viskoznosti krvi zmanjša njena pretočnost in je transport kisika otežen, še posebej ob dehidraciji, ki spremlja velike fizične napore.
Višinska hiša, višinski šotor in pripravljalni tabori na nadmorski višini nad 2.000 m športnikom ob načrtovanem treningu in regeneraciji omogočajo dobro krvno sliko tudi po dovoljeni poti, obenem pa se jim ni treba bati bolezni po koncu kariere.
Optimalna rdeča krvna slika je preveč pomembna, da bi jo zanemarjali in da bi skrb zanjo prepustili laikom, saj je neizogiben pogoj za uspeh v vztrajnostnih disciplinah in v življenju na splošno.
Dobra rdeča krvna slika je pomembna tudi za mentalno delo. Koncentracija hemoglobina okrog 150 g/l je zadostna za vrhunske dosežke. Običajno zadostuje, če rdečo krvno sliko preverimo vsake tri mesece.
Kadar je izražena slabokrvnost, je potrebna kontrola zalog železa (te so pogosto manjše pri ženskah in mladih športnikih), vitamina B12 in folne kisline.
Poleg ustrezne prehrane je ključ do dobre krvi tudi primeren načrt treninga z ustreznim počitkom in periodizacijo. Dobro pripravljen športnik ima praviloma idealno krvno sliko. Dlje časa trajajoča slabokrvnost zahteva intenzivno diagnostiko pri zdravniku za notranje bolezni.

Prijavite se za komentiranje