Transmaščobne kisline predstavljajo tveganje za srčno-žilna obolenja

torek, 28 januar 2014 08:34
(0 glasov)

Zmerno uživanje maščob je del uravnotežene prehrane, saj poleg tega, da so vir energije, vsebujejo tudi nujno potrebne (esencilane) maščobne kisline in v maščobah topne vitamine (A, D, E, K), imajo ugoden vpliv na zdravje, še zlasti na srčno-žilni sistem. Priporoča se prednostno uživajo kvalitetnih virov maščob, kot so npr. repično, sojino sončnično in oljčno olje, ki imajo za zdravje ugodno razmerje maščobnih kislin. Dober vir esencialnih nenasičenih ω-3 in ω-6 maščobnih kislin so tudi mastne morske ribe.

nijz logo

Po drugi strani uživanje škodljivih nasičenih maščobnih kislin dviguje nivo, tako celokupnega kot tudi slabega, holesterola, zvišuje tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja, kapi ter nekaterih rakavih obolenj. Uživanje živil, ki vsebujejo delno hidrogenizirane rastlinske maščobe in s tem transmaščobne kisline, pa predstavlja celo 10-krat večje  tveganje za razvoj srčno- žilnih bolezni, zato se na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) zavzemajo za njihovo zmanjšanje v prehrani.

Zaradi potreb po stabilnejših maščobah so se kot stranski produkt tehnološke predelave (delno hidrogeniziranje) olj v trdne maščobe v naši prehrani pojavile tudi neželene transmaščobne kisline. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) te predstavljajo resen dejavnik tveganja, ki pomembno prispeva k razvoju srčno-žilnih bolezni, zato se SZO zavzema za njihov čim manjši vnos s hrano. Vse več kliničnih raziskav v zadnjem času kaže, da je njihov aterogeni  vpliv (op. odlaganje maščob na stenah žil) celo 10-krat večji kot vpliv nasičenih maščobnih kislin.

Zaradi vse večje razširjenosti kroničnih nenalezljivih bolezni, med katerimi so bolezni srca in ožilja najpogostejše, je SZO pred kratkim sprejela Globalno strategijo o spremljanju, preprečevanju in nadzoru kroničnih nenalezljivih bolezni, ki veliko pozornost posveča tudi spremljanju nacionalnih ukrepov, s katerimi bodo države zmanjševale delno hidrogenirane rastlinske maščobe v prehrambenih izdelkih oziroma jih nadomestile z bolj ugodnimi večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami.

Nekatere države Evropske unije (EU) so na tem področju že sprejele učinkovito zakonodajo, ki omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih, medtem ko ima Slovenija na tem področju sprejeta le priporočila o še sprejemljivem vnosu le-teh. Na  Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ)  menimo, da bi z omejitvijo transmaščobnih kislin v vseh prehrambnih izdelkih zmanjšali njihov vnos pri vseh skupinah prebivalstva, kar je zapisno tudi v ciljih predloga nove prehranske politike.

Ker so transmaščobne kisline kot neželena sestavina pojavijo v delno hidogeniziranih maščobah in pri cvrtju jih  pogosto najdemo npr. v pecivu, tortah, ocvrtih jedeh, rastlinski masti, trdni margarini, zato svetujemo njihovo redko uživanje in v manjših količinah.

Kolikšne so naše potrebe po maščobah?
Uravnotežena prehrana temelji tudi na rednem uživanju kakovostnih maščob. Prisotnost določenega deleža maščob v naši prehrani je nujna, saj so vir energije, nekaterih življenjsko nujnih (esencialnih) maščobnih kislinah ter v maščobah topnih vitaminov (A, D, E, K). Pri tem je treba upoštevati, da imajo maščobe visoko energijsko vrednost, zato lahko s prekomernim uživanjem maščob tvegamo, da bomo pridobili na telesni teži. Hkrati pretirano uživanje  nasičenih maščobnih kislin in holesterola ter transmaščobnih kislin škodljivo vpliva na zdravje, še zlasti na razvoj srčno-žilnih bolezni. Zmerno telesno aktivni odrasli naj bi zaužili od 15– 30 odstotkov energijskega deleža maščob v celodnevni prehrani (SZO, 2003). Ob tem velja poudariti, da je veliko maščob, zlasti slabih, tudi skritih očem, kot so ocvrta hrana, mesni izdelki (paštete, salame …), čips ipd. Zelo pomembno  je razmerje med posameznimi maščobnimi kislinami. Zato svetujemo, da nasičene maščobe in izdelke, ki jih vsebujejo v večjem deležu, v večji meri nadomestite s kvalitetnimi olji, kot so npr. repično, sončnično, oljčno in sojino olje, ki imajo ugodnejše razmerje nenasičenih maščobnih kislin. V prehrani pa so prisotne tudi transmaščobne kisline, ki jih telo ne potrebuje. Naravno prisotne po sedanjem vedenju nimajo negativnega vpliva na zdravje, medtem ko transmaščobne kisline industrijskega izvora povečujejo tveganje za nastanek srčno-žilnih obolenj in zvišujejo potrebo po esencialnih maščobnih kislinah, zato jih priporočila različno omejujejo.

Tabela1 : Pregled priporočil glede omejevanja vnosa posameznih maščob

Sestavina

NNR

2004

DACH 2004

SZO/FAO 2003

Euro diet 2000

EFSA

2010

USA/Canada 2002 AMDR

Skupna maščoba (% EV)

30 (25 - 35)

30

15 - 30

< 30

20-30

20 - 35

Nasičene maščobne kisline (% EV)

≤ 10

10

< 10

< 10

čim manj

čim manj

Večkrat nenasičene maščobne kisline 8% EV)

5 (-10)

7 - 10

6 - 10

-

-

-

n-6 maščobne kisline (% EV)

4 (-9)

2,5

5 - 8

4 - 8

4 (linolne maščobne kisline)

5 – 10 (linolne maščobne kisline)

n-3 maščobne kisline (% EV)

1

0,5

1 - 2

2

0.5 (alfa-linolenske mašč. kisline)

0,6 – 1,2

trans-maščobne kisline (% EV)

med nasič. maščobnimi kislinami

<1

< 1

< 2

čim manj

čim manj

Enkrat nenasičene maščobne kisline (% EV)

10 - 15

ostalo

ostalo

-

-

-

Opomba:

% EV-delež dnevnega energijskega vnosa

NNR - Nordic Nutrient Recommendations;

DACH - Deutsch, Austrian and Confederation Helvetica Association;

SZO/FAO - World Health Organization/Food and Agriculture Organization;

EFSA – European Food Safety Authority

AMDR - Acceptable Macronutrient Distribution

Ker še ni povsem jasnih zaključkov po še sprejemljivem vnosu transmaščobnih kislin, veliko priporočil svetuje njihovo uživanje po načelu »tem manj, tem bolje«. Tudi slovenska priporočila za različne populacijske skupine, ki temeljijo na Referenčnih vrednostih za vnos hranil in jih je leta 2004 prevzelo Ministrstvo za zdravje RS, omejujejo dnevni vnos transmaščobnih kislin na največ en odstotek dnevno zaužite energije. To pomeni, da zdrav človek, ki dnevno zaužije 2.000 kcal (8.400 kJ) naj ne bi zaužil več kot dva grama transmaščobnih kislin na dan.

Različne prakse omejitve trans-maščobnih kislin 
Številne države EU in izven nje so sprejele različne ukrepe, s katerimi omejujejo transmaščobne kisline v prehrani prebivalcev. Danska, Švica, Avstrija in Islandija so se npr. odločile za zakonodajno omejevanje le teh v prehrambenih izdelkih. Nizozemska in Velika Britanija sta to prepustili prostovoljni samoregulaciji proizvajalcev hrane. Kanada in ZDA sta se odločili za obvezno označevanje transmaščobnih kislin na izdelkih, ki opozarja potrošnike na njihovo prisotnost oziroma odsotnost v izdelkih. V začetku novembra 2013 je Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) objavila stališče, da delno hidrogenirana olja ne moremo več na splošno tolerirati kot varna. Trenutno še ni jasno, kateri ukrepi so najbolj učinkoviti, vendar se kaže, da so samoregulatorni pristopi učinkoviti le v smeri zmanjševanja povprečnega vnosa transmaščobnih kislin v populaciji, medtem ko njihove vsebnosti še vedno lahko ostajajo visoke v posameznih skupinah izdelkov in pri določenih skupinah prebivalcev, zaradi specifičnih prehranskih vzorcev. Danska je trenutno edina država, ki je leta 2004 z zakonodajno omejitvijo transmaščobnih kislin v izdelkih uspela učinkovito zmanjšati njihov prehranski vnos na še sprejemljivo raven pri vseh skupinah prebivalcev in to brez večjih ekonomskih posledic za živilsko industrijo in ponudnike prehrane. Njihov predpis omejuje vsebnost trans maščobnih kislin na  dva odstotka v skupni maščobi, predpis pa se naša tako na  domače kot tudi uvožene izdelke.

Tabela 2: Povzetek različnih praks omejitve trans-maščobnih kislin po državah

Zakonska omejitev sprejeta oz. v pripravi

Samoiniciativno znižanje

Obvezno označevaje vsebnosti na izdelkih

Danska

Velika Britanija

Nizozemska

Švica

Nemčija

ZDA

Kanada

Islandija

Avstrija

Švedska

Slovenija trenutno nima zakonodaje, s katero bi omejevala vsebnost transmaščobnih kislin v živilih ali urejala področje označevanja njihove vsebnosti. Tudi nova Uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošniku ne predvideva njihovega obveznega označevanja na živilih. Navkljub dokazom o škodljivih vplivih transmaščobnih kislin na zdravje in danski uspešni praksi oi znižanem prehranskem vnosu se problematika transmaščobnih kislin še vedno (neuspešno) obravnava na Evropski komisiji.

Vpliv transmaščobnih kislin na zdravje
Epidemiološke in klinične raziskave so pokazale, da prekomerno uživanje maščobe, še zlasti nasičenih in transmaščobnih kislin, povečuje tveganje za razvoj nekaterih kronično nenalezljivih bolezni, kot so na primer bolezni srca in ožilja, debelost in nekatere vrste raka. Kljub temu, da transmaščobne kisline industrijskega izvora poznamo že več kot stoletje, pa šele zadnjih nekaj desetletjih poznamo njihove vplive na zdravje. Leta 1994 so prvič ugotovili, da imajo transmaščobne kisline bistveno večji vpliv na razvoj ateroskleroze kot nasičene maščobne kisline. Danes vemo, da je njihov aterogeni vpliv celo 10-krat večji kot vpliv nasičenih maščobnih kislin. V tem času so bile študije usmerjene tudi v raziskovanje njihovega vpliv na razvoj drugih obolenj. Najbolj dosledni in prepričljivi so dokazi o njihovem vplivu na razvoj bolezni srca in ožilja, vse več raziskav pa nakazuje tudi možnost njihovega vpliva na razvoj nekaterih vrst raka, nevroloških motenj, bolezni oči, sladkorne bolezni, debelosti, bolezni jeter, pa tudi vpliv na neplodnost in na razvoj dojenčkov. Transmaščobne kisline povečujejo tudi potrebo po esencialnih maščobnih kislinah, ker konkurirajo z njimi za iste encimske sisteme.

Najpogostejši vzroki umrljivosti pri nas in v državah EU so bolezni srca in ožilja ter rak. Umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja je v Sloveniji še vedno višja od povprečja EU. Delež vseh smrti zaradi bolezni srca in ožilja je bil v letu 2012 pri nas 38,8 odstotkov, delež rakavih obolenj pa 30,2 odstotkov  (baza podatkov umrlih, NIJZ, 2013). Glede na znanstveno potrjeno povezavo med uživanjem transmaščobnih kislin in razvojem srčno-žilnih obolenj je nujno, da se njihov vnos s hrano čim prej zmanjša na najnižjo možno raven.

Kje najdemo transmaščobne kisline?
Transmaščobne kisline so v majhnih količinah naravno prisotne v živalski maščobi in v izdelkih, ki jo vsebujejo (npr. meso, mleko in izdelki iz njih). V začetku 20. stoletja so se zaradi nestabilnosti tekočih rastlinskih maščob s postopkom industrijske delne hidrogenizacije olj in termične obdelave maščob v naši prehrani v večjem obsegu pojavile tudi transmaščobne kisline industrijskega izvora. Šele konec 20. stoletja so se prvič pojavila tudi resna opozorila o njihovem škodljivem vplivu na zdravje. Te se kot neželena sestavina lahko pojavljajo v številnih industrijskih izdelkih, kot so npr. drobno sladko in slano pecivo, torte, izdelki iz listnatega testa, izdelki iz kvašenega testa in ocvrte sladice, cvrt krompirček in druge ocvrte jedi, rastlinske masti, trde margarine ter predpripravljena pokovka, kar se sklada tudi z ugotovitvami Zveze potrošnikov Slovenije. Ta je pri 17-ih različnih izdelkih (čips, tortica, rogljički, ploščice ...) preverila količino transmaščobnih kislin in ugotovila, da več kot 50 odstovkov izdelkov ni ustrezalo danski zakonodaji, ki omejuje njihov delež na največ dva odstotka v skupni maščobi. V raziskavi “Prehrambene navade odraslih prebivalcev Sloveniji (2009)« smo ugotovili, da Slovenci kar pogosto posegamo po teh izdelkih. Pogosto (vsaj dvakrat na teden) uživa sladko pecivo kar 30 odstotkov vprašanih, slano pecivo 12 odstotkov, medtem ko rastlinsko mast za peko uporabljajo trije odstotki vprašanih. Skoraj polovica vprašanih pa uživa ocvrte jedi vsaj enkrat na teden, medtem ko jih skoraj vsak dan uživa trije odstotki.

Kljub temu, da se danes postopek delnega hidrogeniranja maščob še vedno uporablja z namenom podaljševanja obstojnosti in izboljševanja teksture končnih izdelkov, obstajajo tudi že izboljšane tehnologije (npr. interesterifikacija), s katerimi se vsebnost transmaščobnih kislin v končnih izdelkih uspešno zmanjšuje ali celo nadomešča z zdravju bolj naklonjenimi nenasičenimi maščobami. 

Vir: 

Prijavite se za komentiranje