Ginko in njegove zdravilne lastnosti

četrtek, 13 oktober 2016 10:07

O dvokrpem ginku in njegovih zdravilnih lastnostih je tekel pogovor z izr. prof. dr. Damjanom Janešem, mag. farm., s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

 
Dvokrpi ginko (Ginkgo biloba L.) je zelo posebno drevo. Imenujemo ga živi fosil, saj na Zemlji uspeva že 300 milijonov let. Na območju današnje Evrope je izumrl med ledeno dobo, preživel pa je na območju današnje Japonske, od koder so ga kot okrasno drevo v Evropo prinesli v 18. stoletju. Iz Nizozemske se je do leta 1800 razširil po celi Evropi.
 
Ginko je izredno odporno drevo, ki lahko živi več kot 1000 let. Bolezni in škodljivi vplivi iz okolja ga zelo redko prizadenejo, kar je najverjetneje posledica zaščitnega vpliva kombinacije snovi, ki jih vsebuje. Poseben je tudi po tem, da je najbolj proučevana zdravilna rastlina. O njem so objavili več kot 3500 znanstvenih člankov, ki so povezani z več kot 200 kliničnimi raziskavami, s katerimi so preverjali učinkovitost in varnost zdravil. Ginko je v svetovnem merilu na vodilnem mestu med predpisanimi zdravili rastlinskega izvora in zdravili rastlinskega izvora za samozdravljenje.
 

Zdravilnost ginka znana že tisočletja

 
V kitajski medicini so ginko uporabljali že pred 5000 leti. Danes za izboljšanje telesnega in duševnega zdravja uporabljajo zlasti njegova semena. Z njimi zdravijo astmo, kašelj in vnetje mehurja, liste pa uporabljajo za zdravljenje astme in srčno-žilnih bolezni. Evropske knjige o zdravilnih rastlinah do 19. stoletja ginka skorajda niso opisovale, kasneje pa se je uveljavila samo uporaba njegovih listov. Leta 1965 je dr. Willmar Schwabe uvedel uporabo kvantificiranega izvlečka iz ginkovih listov, s katerim se je začela sodobna fitoterapija, to je zdravljenje z zdravili rastlinskega izvora na osnovi znanstvenih dokazov. Danes so največje pridelovalke ginkovih listov Kitajska, Japonska, Severna in Južna Koreja, Francija in Severna Amerika.
 

Pomembna je nadzorovana in visoka kakovost izvlečka

 
Kakovost izvlečka iz ginkovih listov je ključna, saj zagotavlja učinkovitost in varnost zdravil. Kvantificirani izvleček, ki ga vsebujejo zdravila rastlinskega izvora, vsebuje točno določeno količino učinkovin. To pa ne drži vedno za prehranska dopolnila, saj zakonodaja tega ne zahteva. Izvleček iz ginkovih listov, ki se uporablja v zdravilih, je tudi prečiščen, kar pomeni, da je odstranjena ginkolna kislina, ki lahko povzroča preobčutljivostne reakcije.
 

Izvleček iz ginkovih listov je dokazano učinkovit pri preprečevanju in zdravljenju številnih bolezni

 
V Evropi zdravila z izvlečkom iz ginkovih listov najpogosteje uporabljamo za preprečevanje in zdravljenje kognitivnih motenj, motenj pomnjenja (demence) in koncentracije, ki se navadno pojavljajo v zrelih letih. V kliničnih raziskavah so dokazali, da ginko nima pomembne vloge samo pri zdravljenju, ampak tudi pri preprečevanju bolezni. Med učinkovinami, ki jih vsebuje, so pomembni številni flavonoidi in terpenoidi. Živčne celice pogosto poškoduje oksidativni stres, pri tem pa lahko pomembno vlogo odigrajo flavonoidi, ki delujejo kot antioksidanti in lovilci radikalov. Te učinke dopolnjujejo terpenoidi, med katerimi so pomembni bilobalid in ginkolidi, ki izboljšujejo prekrvitev in s tem povečajo oskrbo možganskih celic s kisikom in hranilnimi snovmi, hkrati pa preprečujejo njihovo odmiranje. Izvleček iz ginkovih listov je dokazano učinkovit tudi pri občutku hladnih rok in nog, šumenju v ušesih in vrtoglavici, ki so pogosto posledica motenj v prekrvitvi. Nekatere raziskave pa kažejo, da lahko pozitivno vpliva na motnje spanja, občutek tesnobe in nihanje razpoloženja.
 

Ginko izboljša miselne sposobnosti

 
V nekaterih kliničnih raziskavah so dokazali, da izvleček iz ginkovih listov učinkovito izboljšuje tudi spomin zdravih ljudi v obdobjih povečanega umskega napora. To je zlasti zanimivo za študente in zaposlene. Vse več znanstvenih člankov poroča o pozitivnih učinkih na obnavljanje živčnih celic, ki so jih dokazali pri živalih, o zaščitnem delovanju pri obremenitvah s kemikalijami, nanodelci in različnimi vrstami sevanja (npr. prenosnega telefona) in o delovanju na različne vrste rakavih celic.
 

Mesto ginka v sodobnem vsakdanu

 
Zaradi pozitivnih učinkov na demenco večina ljudi ginko povezuje s starostniki, vendar je zaradi zaščitne vloge zanimiv tudi za delovno aktivne ljudi. Vsi pogosto občutimo posledice sodobnega načina življenja, zlasti stres, ki se mu danes skoraj ne moremo izogniti. Številne poškodbe celic lahko prepreči zdrav življenjski slog, pomaga pa tudi ginko. To je zelo pomembno, saj se te poškodbe pogosto pokažejo šele po mnogih letih, takrat pa škode ne moremo več popraviti. 

 

Ali ste vedeli?

·       Zaradi podobnega imena ljudje ginko pogosto zamenjujejo z ginsengom. Rastlini se po videzu zelo razlikujeta, podobni pa sta si v tem, da lahko njuni izvlečki blažijo učinke stresa.
·       O ginku je objavljenih že več kot 3500 znanstvenih člankov, ki so povezani z več kot 200 kliničnimi raziskavami, s katerimi so preverjali učinkovitost in varnost zdravil.
·       Nekatere učinkovine v ginku delujejo antioksidativno in preprečujejo poškodbe celic zaradi radikalov, saj zmanjšujejo oksidativni stres.
·       Nekatere klinične raziskave kažejo, da lahko izvleček iz ginkovih listov blaži motnje spanja, občutek tesnobe in nihanje razpoloženja.
Objavljeno v Zdravilne rastline

Majaron

ponedeljek, 19 januar 2015 12:58
Majaron je nizko zelišče z majhnimi jajčastimi listki. Majaronovo glavno steblo zraste od 20 do 50 centimetrov visoko, je pokončno in močno razvejano v štirirobe, tanke, žilave stranske poganjke. Stebla so puhasto kosmata in včasih rdečkasto obarvana. Na njih so nasprotno nameščeni sedeči ali kratkocepljati podolgovati celorobi listi na obeh straneh dlakavi. Cvetovi so svetlo rdeče do bele barve skriti v nežno zelenih čašicah. Vsa rastlina diši močno aromatično.

RASTIŠČE, NAHAJALIŠČE: Majaron je doma v prednji Indiji, od koder se je razširil po arabskih deželah, Sredozemlju in Egiptu. Gojijo ga po vrtovih in nasadih.

ČAS CVETENJA: Majaron cvete julija in avgusta.

ČAS IN NAČIN NABIRANJA: Nabiramo ga med cvetenjem, takrat je najbolj aromatičen (julij, avgust). Stebla odrežemo tik nad zemljo, povežemo v šopke in sušimo v senci na zraku. Režemo ga 2 do 3- krat letno.

UČINKOVINE: Vsebuje močna eterična olja, mineralne snovi, grenčine in čreslovino.

GOJENJE MAJARONA: Majaron sejemo marca v rodovitno, dobro presejano prst v zaprto gredo. Sadike presadimo na prosto meseca maja. Kalitev in rast Majarona sta počasni. Mlade rastline pa je potrebno stalno vlažiti. Kadar želimo zelišče posušiti, porežemo 20 cm visoke rastline 5 cm nad tlemi. To storimo pred cvetenjem (julija, avgusta), da se Majaron še obraste.

KAJ ZDRAVI: Majaron je zelo učinkovito naravno pomirjevalo. Priporočajo ga pri pospešenem živčnem srčnem utripu in tesnobi, znižuje krvni tlak, pospešuje izkašljevanje sluzi pri trdovratnih vnetjih dihal in blaži vnetje očesne veznice. Uravnava prebavo in blaži krče živčnega izvora. Pomaga pri težavah z žolčem, priporočajo ga pri pomanjkanju teka, pri napenjanju in driski ter nespečnosti. Pospešuje znojenje in izločanje mleka pri materah. Je diuretik. Pripravki iz eteričnega olja za zunanjo uporabo blažijo bolečine v sklepih in mišicah, zobobolu, in razjedah v ustni votlini. Blagodejno vpliva na vse notranje organe in jih zdravi.

divji-majaron

PRIPRAVA IN UPORABA ZDRAVILA: Rastlino pripravljamo v obliki čaja, mazila, olja, poparka, posušeno ali svežo kot začimbo.

Čaj: Eno do dve zvrhani čajni žlički majarona prelijemo s ¼ l vrele vode, pustimo stati 5 minut, odcedimo in pijemo po požirkih eno do dve skodelici na dan. Majaronov čaj pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah ter boleznih povezanih z žolčem in mehurjem.

Je učinkovito sredstvo proti driski, pomanjkanju teka in napenjanju. Pomaga pri prehladnih obolenjih s kašljem in sluzjo, astmi. Pomaga tudi pri živčnih obolenjih.

Majaron kot začimba: Svež majaron naberemo okoli poldneva, ob lepem suhem vremenu, ga povežemo v šopke in sušimo v senci, na prepihu, najbolje na podstrešju. Ko se posuši, ga osmukamo. V antiki so začinjali težko vino, da bi vzpodbujalo ljubezenske želje, danes pa začinjamo predvsem meso: mastne pečenke, klobase, raguje, jagnetino, svinjino, sesekljano meso, krvavice, jetrne klobase. Popestri tudi zelenjavne jedi: krompirjeve juhe, zelenjavne enolončnice, v katerih je veliko stročnic, gobovo-juho, za obare, kislo juho, jetrca, ledvice v omaki. Prileže se tudi v omakah, k špagetom in mastnemu pečenemu krompirju. Dodajamo ga na koncu kuhanja, ker dolge visoke temperature začimbo uničijo.

Majaron kot mazilo: 3 do 4 žličke zmletega majarona prelijemo z dvema žlicama alkohola, posodo pokrijemo in počakamo eno uro, nato dodamo dve žlici masla ter v vodni kopeli med mešanjem segrevamo 10 minut. Mazilo precedimo skozi bombažno krpo in ga prelijemo v manjši kozarec za vlaganje. Shranimo ga v hladilnik in uporabljamo hladnega. Na novo ga pripravimo vsake 4 tedne.

Mazilo pomaga pri z živčnostjo povezanih bolečinah, pa tudi pri zvinih in poškodbah, ki se nočejo zaceliti.

Inhalacija zavretka: Pomaga pri angini, bronhitisu, astmi. Izpiranje z majaronovim zavretkom pomaga pri vnetjih ustne sluznice.

Olje: Dobro nasekljamo od 3 do 4 žlice svežega majarona in ga umešamo v pol skodelice olja. Olje pustimo na toplem mestu stati 4 tedne, nato pa ga precedimo in prelijemo v temno stekleničko ter dobro zapremo. Po potrebi si z oljem namažemo prizadeto mesto.

Poparek: Na dve čajni žlički drobno narezanega majarona nalijemo ¼ vrele vode, če trpimo zaradi vnetja čelne votline, glavobola, nespečnosti.

OPOZORILO: Med nosečnostjo se izogibajte vsem pripravkom, ki vsebujejo majaronovo olje.

Vir: Nadja Nussdorfer: V kraljestvu začimb


Vsi podatki so izključno informativne narave. Svetujemo, da se za strokovne napotke obrnete na profesionalne osebe!

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Zeliščni vrt

ponedeljek, 11 april 2016 00:00
Kuhanje s svežimi zelišči je za vsako kuharico nekaj posebnega, njeni domači pa bodo hitro opazili poseben, boljši okus hrane. Ravno tako so poletni zeliščni napitki veliko bolj zdravi od vseh kupljenih »sladkanih vod«, ki jim mnogi pravijo sokovi, zimski čaji pa prijetno ogrejejo ali celo premagajo kakšen prehlad. Zelišča lahko gojimo na posebnem, njim dodeljenem kotičku, ki ga imenujemo zeliščni vrt, vsako leto si lahko svoja najljubša vzgojimo tudi v koritih na balkonu, oknu ali terasi, nekatera pa so skoraj obvezna na zelenjavnem vrtu. Zeliščni vrt je lahko tudi lep okras okolice naše hiše.

Zeliščni vrt je bil pravzaprav prvi vrtiček naših prednikov. Še preden so gojili zelenjavo v bližini svojega domovanja, so tja preselili najbolj potrebna zelišča, da jih niso ves čas iskali in nabirali na travnikih.

Za zeliščni vrt izberimo najbolj sončen kotiček. Če je mogoče, naj bo čim bliže kuhinji, da bomo prav ob vsakem kuhanju uporabili domača zelišča. Večina se jih najbolje počuti na polnem soncu, le nekaj je takih, ki uspevajo v senci. Še nekaj moramo zagotoviti, odcednost zemlje. Najhujši sovražnik naših zelišč je namreč stoječa voda.

Pred oblikovanjem zeliščnega vrtička je treba zemljišče dobro očistiti, predvsem se moramo znebiti trajnih plevelov. Pozneje jih je namreč izredno težko odstranjevati, saj se zelišča sama močno zasejejo, razsejejo in razrastejo. Če boste za zeliščni vrt prekopali zelenico, priporočam, da spomladi posejete najprej belo gorjušico. Tik pred cvetenjem jo pokosite in vso zeleno maso zadelajte v tla. Še bolje bi bilo vse skupaj narediti jeseni. Nato gredico obogatite s kompostom. Potrebujete ga tri do štiri litre za vsak kvadratni meter. Kompost pomešajte v zgornjo 25-centimetrsko plast, zemljo poravnajte in pripravljena je na sajenje.

Kako oblikovati zeliščni vrt 

Zeliščni vrt naj bo v okrasne in uporabne namene. Zato pri oblikovanju pustite krila svoji domišljiji. Ni pravil, kakšen je pravi vrt. Lahko je svobodno oblikovan z gredicami v naravnih, zaokroženih linijah. Lahko pa je stroge, geometrijske zasnove, kot tradicionalni samostanski in grajski vrtovi. Nekoč je oblikovanje takega vrta pravzaprav veljalo za umetnost in je čipkasto oblikovan vrt pomenil več kot lepe slike. Zeliščni vrt lahko nastane tudi med tlakovci ali ploščami. Odstranite posamezne plošče in med njimi posadite svoje najljubše rastline. Lahko pa jih vključite tudi med cvetlice v skalnjak. Tam se tako najbolje počutijo, saj so to, kot je že bilo napisano, velike ljubiteljice sonca in vročine.

Prav posebna oblika je zeliščna spirala. To je v bistvu skalnjak, vendar je oblikovan v obliki spirale. Skale, kamenje dajejo zeliščem dodatno toploto, sonce se odbija še od kamenja, zagotavlja pa tudi odcednost, odvajanje vode. Vendar je pomembno, da spiralo najprej oblikujemo s kamenjem in šele nato vmes nasujemo zemljo. Ta naj bo kar vrtna, obogatena s kompostom. Spirala se navadno konča z vodnim motivom, ob katerem sadimo na primer baldrijan, kolmež, limonsko travo in še kakšno zelišče, ki potrebuje več vlage. Gnojimo le malo, zagotovo se izogibamo mineralnih, umetnih gnojili. Vsako drugo leto dodamo nekaj komposta. Tudi zalivati nam zeliščnega vrtička skoraj ni treba.

Zelišča so lahko trajnice, enoletnice, grmovnice in tudi drevesa

Za zelišča smo poimenovali številne rastline, ki imajo nekatere prav posebne lastnosti. V nekaterih svojih delih vsebujejo posebne snovi – učinkovine, ki jih človek s pridom uporablja za varovanje zdravja, izboljšanje okusa številnim jedem, pa tudi v kozmetiki in še drugje. Te učinkovine so različne kemične snovi, smole, eterična olja, alkaloidi in čreslovine. Vsebuje jih veliko rastlin, samo nekatere jih imajo veliko več. Katere bomo gojili na našem vrtu, je seveda odvisno od naših želja in potreb. Vedeti pa je treba, ali lahko prezimijo na prostem – torej so trajnice, ali so to trajne zeli, grmovnice ali celo drevesa. Veliko sredozemskih rastlin v večjem delu Slovenije ne bo preživelo vsake zime. To sta na primer lovor in rožmarin, pa še kakšno drugo zelišče. Nekatere so prezim­no trdne zeli, najbolj poznamo različne vrste timijanov, mete, melise in še veliko drugih. Trajnice sadimo na zeliščni vrt, saj ostanejo na istem mestu več let. Enoletnice pa je treba posejati vsako leto znova. Najbolj znana sta šetraj in bazilika.

Ravno enoletna zelišča so izredno dobrodošla in zdravilna tudi na zelenjavnem vrtu. Znano je, da je za zdravje paradižnika in kumar dobro, če ob njih raste bazilika. Zato naj bo bazilika na zelenjavnem vrtu vedno kot spremljevalka plodovk. Ognjič, žametnica in kapucinka so ravno tako nepogrešljivi. Lahko jih sadimo na robove gredic, lahko pa jih pustimo, da rastejo tudi med vrtninami. Kamilice so odlična družba kapusnic. Veliko manj bo bolhačev in gosenic na njih. Prav tako so dobre spremljevalke solate in blitve. Koper, koriander in janež so koristni sosedi rdeči pesi in čebulnicam. Šetraj je že od nekdaj spremljevalec fižola. Ob jagodah bo v veliko pomoč drobnjak. Drobnjak je sicer trajnica, a ga z lahkoto presadimo in razsadimo na novo mesto. Jagode presajamo vsaki dve leti, skupaj z njimi pa presadimo tudi grmičke drobnjaka. To je le nekaj dobrih sosedov na zelenjavnem vrtu.

Svetujem torej, da trajnice posadite na zeliščni vrt. Tudi enoletnice tam ne bodo škodile, posebno tiste, ki se same zasejejo. Vendar naj zelišča dišijo, cvetijo in rastejo tudi na zelen­javnem vrtu. Tisti, ki nimate svojega koščka zemlje, pa jih lahko posadite v lonce, korita ali celo v druge zanimive posode. Pomembno je, da jih postavite na sončna in topla mesta. Bolj boste rezali, večji pridelek boste imeli. Veliko trajnic prezimi tudi v posodah, zato za pridelavo najljubših zelišč ni ovir.

Stoletja so ljudje uporabljali rastline tako v zdravilne kot druge namene. Bila so jim v veliko korist in pomoč. Čeprav evropska zakonodaja pridelovanje in predvsem prodajo pod imenom »zdravilna« prepoveduje, naj vas to ne moti. O uporabi in njihovih zdravilnih lastnostih se je treba dobro pozanimati in napotke, navodila tudi upoštevati. Nepravilna uporaba je lahko celo nevarna.

Vir: http://www.deloindom.si/

 

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Vrtna kreša

sreda, 24 april 2013 09:29

Tudi če nimamo vrta, lahko na okenski polici ali v drugem svetlem in toplem prostoru pridelujemo vrtno krešo.

Ker zelo hitro raste, jo sejemo od decembra do februarja vsak teden ali na 10 dni. Za setev so primerne različne posode: nizki krožniki, plastični, malo bolj globoki in tudi druge široke plastične posode, ki jih postavimo na okensko polico. Vrtno krešo režemo od decembra do marca in jo pripravljamo v solati ali pa dodajamo drugim solatam, predvsem paradižnikovi, kumarčni, solati iz kitajskega kapusa, zelja, glavnati solati, endiviji, radiču, krompirju ali fižolu. Vrtna kreša bo tudi obogatila okus skute, mehkega sirčka, masla in margarine. S tem lahko namažemo kruh, preden ga obložimo s salamo, slanino ali z mesom. S krešo pa obložene kruhke lahko samo okrasimo. Kreše običajno ne kuhamo, saj nam da več hranil in zdravilnih snovi, če jo jemo presno.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

vrtna-kresa-gojenjeKreša ima samo 10 do 26 kcal ali 42 do 109 kJ, zato jo priporočajo zlasti pri shujševalnih dietah. Kreša vsebuje precej beljakovin in vlaknin, zelo malo pa maščob in oglikovih hidratov. Zelo veliko je v njej mineralov, največ pa kalija, kalcija, magnezija, fosforja in železa. Med vitamini prevladuje vitamin C in karotin. V kreši so tudi pomembne aminokisline, predvsem leucin, izoleucin, valin in treonin. Kreša vsebuje tudi glukozid glukonasturcin; iz tega nastaja eterično olje, katerega glavna sestavina je fenil - etil gorčično olje, ki draži sluznico in kožo. V kreši so tudi čreslovine. Kreša čisti kri, jo obnavlja in pospešuje delovanje jeter, žolčnika in ledvic. Kreša zdravi slaboktvnost, revmo, ugodno deluje tudi pri vnetju dihal, pri prehladih, nerednem delovanju ščitnice. Ker mehča sluz, pomaga pri izkašljevanju. Preprečuje tudi zobno gnilobo in razjede na ustni sluznici. Primerna hrana je za vodenične, bolne na jetrih in žolčniku. Pospešuje izločanje želodčnega soka, krepi želodec in žene na vodo, lajša obolenja, ki so povezana z nepravilno presnovo. Iz kreše iztisnjen sok moramo najprej razredčiti s petkratno količino vode. Razredčen sok pijemo dva - do trikrat dnevno po eno kavno žličko. Če sok ni razredčen, lahko nastane vnetje grla in želodca. Sok pijemo največ štiri tedne, a tudi v tem času so primerni nekajdnevni presledki.

Krešo priporočajo tudi za zdravljenje nečiste kože, peg, aken in kroničnih kožnih bolezni, iz stolčene kreše si naredimo obloge. Krešin sok, pomešan z alkoholom, pospešuje rast las.

Nosečnicam pa vrtne kreše ne priporočajo.

Izvor in morfološke lastnosti

Vrtna kreša izvira iz Male Azije, Perzije in Mezopotamije, kjer so jo najprej začeli gojiti, in tudi iz severne Afrike. Poznali so jo že stari Egipčani, v Evropo pa so jo razširili Grki in Rimljani.

Vrtna kreša je enoletna rastlina. Spodnje liste ima neenakomerno narezane, nazobčane, na vrhu 30 do 60 cm visokega stebla pa so celi. Klična lista sta globoko tridelno narezana. Močno deljeni listi imajo v začetku obliko rozete, iz njene sredine pa se kmalu pojavi cvetno steblo. V socvetju so beli cvetovi, ki so sestavljeni iz štirih cvetnih listov. Strok je okroglasto ploščat in vbokel. Seme je rdeče rjavo in svetleče. Vrtna kreša cvete od junija do julija, seme dozori julija in avgusta, kalivost obdrži od 3 do 5 let. V 1 gramu je 450 semen, 1 liter semena pa tehta 730 gramov.

Pridelovanje

Kreša ni zahtevna rastlina in dobro uspeva v vsaki zemlji. Lahko jo sejemo v vseh letnih časih in v različne tipe zemlje: Vedno bomo pridelali veliko zelenih listov, ki jih bomo rezali nekaj tednov. Le če je poletje izredno vroče, potem jo sejemo na senčnato gredico, ki je tudi bolj vlažna. Tako bomo pridelali nežne in številne liste. Poleti jo sejemo bolj pogosto, ker gre rada v cvet. Kreša se dobro razvija pri temperaturi 10 do 15 ° C in pri tej običajno vznikne v enem dnevu. Ta hitra rast omogoča, da sobo tudi pozimi okrasimo z bujnim zelenjem, če krešo posejemo kar v mokro mivko ali na pesek. Seme kali tudi pri nižji temperaturi, npr. pri 5 ° C, vendar traja vznik kar 13 dni. Zato je bolje, da krešo gojimo pri višji, t.j. sobni temperaturi. Kalitev semena pospešimo, če zemljo po setvi pokrijemo s papirjem, prozorno folijo ali z drugim krožnikom. Čim pokukajo rastlinice na plan, pa jih takoj odkrijemo. Že ob vzniku potrebuje kreša zelo vlažno zemljo, zato jo po setvi temeljito zalijemo, kasneje pa jo odvisno od temperatur - zalivamo tudi do dvakrat na dan.

Krešo sejemo na okensko polico v posode s premerom od 10 do 34 cm in visoke najmanj 3 cm. Pozimi jo sejemo na 7 do 10 dni, vendar krožnik ali posodo vsakič napolnimo s svežo zemljo, saj novo seme kreše le slabo uspeva v zemlji, v kateri je že prej rasla kreša. Krešo sejemo zelo na gosto, 5 g na 1 dmz. Po setvi seme pokrijemo 2 cm visoko z zemljo, da povrhnjica semena ostane v zemlji. Če seme po setvi površno pokrijemo, se po vzniku rastlinic drži rjavo rdeča povrhnjica, kar zmanjšuje vrednost rastlin. Kreša je primerna za rezanje v 10 do 15 dneh, odvisno od temperature. Če ima optimalno vlago in ustrezno temperaturo, jo lahko režemo že po enem tednu, ko so rastline visoke 6 do 10 cm in imajo že dobro razvite liste. Če rastlini pustimo srčne liste, jo lahko spet režemo, in tako nam da isti posevek dvakratno žetev Tako lahko dobimo tudi do 2 dag krešinih listov na 1 dm površine.

Kreša zraste tudi brez zemlje. Posejemo jo na papirnato brisačo, ki jo dobro namočimo, potem pa redno zalivamo, da speremo rjavo rdečo povrhnjico. Če se rastlin še drži, ko krešo porežemo, moramo rastline dobro pretresti, da jo odstranimo. Z zalivanjem ne smemo pretiravati, ker so korenine v vodi in se rastline slabo razvijajo.

vrtna-kresa-zdravilnaČe hočemo pridelati še bolj pikantno solato, potem najprej posejemo vrtno krešo, po treh do štirih dneh vmes posejemo še gorjušico ali repico.Do vznika so krožniki lahko v temnem prostoru, potem jih prenesemo na svetlo. Na okenski polici krožnik vsak dan obračamo, da rastline niso pretegnjene.

Vrtno krešo lahko sejemo zgodaj spomladi v zaprto gredo, v vrstice 5 do 10 cm narazen. Pri tej setvi porabimo 8 do 10 g semena na en kvadratni meter. Košarice, v katerih raste vrtna kreša, lahko shranimo pri temperaturi 0,5° C za dva tedna. V Angliji so konec prejšnjega stoletja gojili vrtno krešo na tleh v rastlinjakih, kjer je rastla vinska trta. Krešo so rezali s posebnim nožem, ko je zrasla do 5 cm in jo z obema rokama položili v košarice; tako je bilo videti, kot da v košaricah raste kreša. Med seme kreše so pomešali seme repice in gorjušice. Krešo so pridelovali v večjem obsegu, ker so potrebovali 18.000 litrov semena.

Poznali so več sort; pridelovali so sorto navadna vrtna kreša, ki je imela velike temno zelene, malo nazobčane liste. Sorta nazobčana vrtna kreša je imela močno narezane liste, ki so bili zviti in nakodrani. Sorta močno nazobčane vrtne kreše je imela liste globoko narezane, močno nakodrane in s kratkimi listnimi peclji, tako da je bila rastlina zbita.

Širokolistna vrtna kreša je imela zelo široke liste, ki niso bili deljeni in le ob robu rahlo nakodrani. Listi so bili do 5 cm dolgi in 2,5 cm široki.

Zlata ali avstralska vrtna kreša je bila podobna širokolistni, vendar so bili listi bledo rumeni.

V vrtu moramo krešo opleti, drugače z njo vred porežemo še plevel. Seme vrtne kreše lahko sami pridelamo. V marcu sejemo na prosto, na medvrstno razdaljo 20 cm in posejemo 0,8 g / m2 semena. Posevek večkrat oplevemo, tudi zalivamo in dognojujemo, da se razvije čim več semena. Seme pobiramo julija, ko so rastline suhe. Porežemo jih in posušimo na papirju ali v platnenih vrečkah. Seme očistimo in,ga shranimo za setev pozimi. Pri nas vrtne kreše še ne uporabljamo toliko, kot bi bilo dobro za zdravje v zimskih mesecih. Tudi na trgu vrtne kreše še ne prodajajo tako kot npr. v Avstriji ali Nemčiji. Tam je mogoče v lično izdelanih kartonskih košaricah kupiti rastoče rastline.

Vir: http://fides.fe.uni-lj.si

Objavljeno v Zdravilne rastline