Muškatni orešček

sreda, 04 februar 2015 09:14
Muškatni orešček ni oreh, ampak seme breskvi podobnega sadja. Kitajska besedila kažejo, da je muškatni orešček znan že od leta 2000 pred našim štetjem.

Arabski trgovci so ga s karavanami prinesli v 6. stoletju v Aleksandrijo, nato pa v 10. stoletju v Evropo. Vendar je šele v 16. stoletju s pomočjo portugalskih flot postal muškatni orešček res znan. V 18. stoletju je bil muškatni orešček močan statusni simbol. Premožnejši so se na ulice vedno odpravili z muškatnim oreščkom okoli vratu – običajno na srebrni verižici z srebrnim ali lesenim ribežnom. Tako so si svoje jedi lahko vedno začinili z dragocenim muškatnim oreščkom.

 

Okus:

Muškatni orešček je začinjen, sladek, grenak. Pri doziranju moramo biti previdni, saj je v velikih količinah halucinogen.

V kuhinji:

Muškatni orešček je okusen v mesnih jedeh, zelenjavi, krompirju, pa tudi v punčih, kuhanemu vinu, vroči čokoladi in jajčni kremi. Vsaka država uporablja muškatni orešček za različne jedi: v Italiji z njim začinjajo kanelone, raviole in torteline. V Franciji ga dodajajo bešamel omaki. V Angliji ribjim in mesnim jedem. Na Bližnjem vzhodu jagnjetini. Švedi ga dodajajo božičnemu punču. Lepo se ujema s kardamomom, cimetom, klinčki, ingverjem in poprom.

Lastnosti:

Muškatni orešček poživlja telo in duha, je afrodiziak ter dober za prebavo.

Uporaba v kulinariki

- muškatni cvet za sladice, ujame se s sivko, bela peciva, biskviti, jabolčni kompot, punč

- bešamel omaka, krompirjev pire, cvetačo, brstini ohrovt, špinačo

- jedi iz skute, polento, testenine, kremne juhe

- jajca, perutnina, morski sadeži, divjačina

- začini se pivo, vino in medico

Gojenje

Če bi muškatni orešček lahko gojili v nam bližnjih krajih, potem bi bila njegova zgodovina povsem drugačna. Čar in cena te začimbe sta bila skozi tisočletja pogojena z njegovo nedostopnostjo.

Dobro se ujame s/z...

 

 

 

V sladkih jedeh lahko muškatni orešček (ali še bolje cvet) kombiniramo s cimetom, z ingverjem, s pimetom, klinčki, kardamomom,...

V slanih jedeh je pogosta sestavina mešanic za kari, kar pomeni, da se dobro ujema predvsem s kurkumo in koriandrom.

Vir:http://si.kotanyi.com/ , http://www.publishwall.si/

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Kurkuma - čudežna začimba

petek, 23 januar 2015 14:21
Kurkuma prepreči, da se v naših možganih ugnezdi strah, pravijo znanstveniki. Še več. Pomaga nam pozabiti slabe spomine. Zaradi izjemnega protivnetnega delovanja pa učinkuje tudi v boju proti raku in srčno-žilnim boleznim.

Pri pripravi piščanca ali juhe iz bučk pogosto posežemo po rumeno obarvanem kariju (curry), mešanici začimb, ki ji barvo in eksotičen okus daje kurkuma ali žoltnjak oziroma indijski žafran, kot so jo imenovali nekoč. Ta eksotična rastlina pa ni le začimba, temveč tudi barvilna rastlina in celo ajurvedsko zdravilno zelišče. 

Tropska rastlina ne more prikriti, da sodi v družino ingverjevk. Ne samo, da je ingverju precej podobna, tudi raste v podobnih razmerah. Iz njene hruškasto oblikovane razrasle korenike s stranskimi poganjki zrastejo kratka stebla. Na njih poženejo svetlo zeleni, do devetdeset centimetrov dolgi pecljati listi suličastih listnih ploskev z izrazitimi žilami, ki so postavljene v obliki ribje kosti. Na kratkih cvetnih poganjkih se razvijejo skupine svetlo rumenih dvobočno somernih cvetov.

kurkuma-cvetKurkuma najbolje uspeva na vlažnih, dobro odcednih in bogatih tleh. Ljubi polsenčna rastišča. Med junijem in avgustom jo razmnožujejo z delitvijo korenik, ki jih posadijo v strnjene vrste z razmakom sedemdeset centimetrov. Vegetacijska doba kurkume je sedem do deset mesecev, takrat korenine izkopljejo. Stranske ohranijo za ponovno saditev, večji del korenik pa pripravijo za predelavo.

Ne vedo natančno, predvidevajo pa, da je tako ugoden vpliv na našo psiho posledica izjemne protivnetne moči, ki jo ima kurkuma zaradi eteričnega olja, ki ga vsebuje. Vnetja preprečuje in zdravi tako učinkovito, da jo znanstveniki celo primerjajo z zdravili. Zaradi tega je uživanje kurkume priporočljivo, da bi preprečili ali zdravili vrsto bolezni in tegob, ki so povezane z vnetji: od artritisa do alergij in vnetnih črevesnih bolezni.

 

 

kurkuma-prahKorenine kurkume vsebujejo značilno zlato rumeno barvilo, kurkumin, zaradi katerega jih uporabljamo za barvanje jedi. Kot začimba se uporablja prah iz korenin, pot do začimbnega prahu pa ni ravno preprosta. Ko se listi začnejo sušiti, previdno izkopljejo korenike, jih očistijo in prekuhajo, da se barvilo enakomerno razporedi. Korenike nato olupijo in deset do štirinajst dni sušijo na soncu, posušene pa polirajo in po velikosti razdelijo v tri kakovostne razrede. Večino kurkume zmeljejo že pridelovalci in jo prodajo v obliki zlato rumenega prahu.

Pri nas poznamo kurkumo predvsem kot sestavni del mešanice začimb curry (kari). Poleg koriandra, kumine, ingverja ter popra je ena glavnih sestavin in mu daje barvo. Vendar to ni tipična indijska začimbna mešanica, saj tam začimbe za curryje pripravljajo sproti in v skladu s tradicijo pokrajine. Praškasto začimbo so si omislili Angleži, ki so želeli arome svoje kolonije prinesti tudi domov.

 Z njo začinijo chutneye in vkuhano zelenjavo. Mešanica za curry se lepo ujema s piščančjim mesom, stročnicami in zelenjavo. Posebno okusne so kremne juhe iz buč, dopolnjene s karijem. Kurkuma je zanimiva za vegetarijanske jedi, na primer za rahlo popečen tofu. Priljubljen prigrizek v Nemčiji so karijeve klobase, currywurst. V prehrambeni industriji se kurkuma uporablja za obarvanje juh, gorčic in mariniranih izdelkov, ponekod tudi margarine, masla ali sira. Kot naravno barvilo prah kurkume dodajajo tudi raznim sadnim sokovom in likerjem.

S kurkumo in karijem začinjamo varčno, saj premočan in grenak okus jedi prej škodita kot koristita. Ker kurkumo doma težko zmeljemo, jo je najbolje kupiti že mleto. Hitro zbledi, zato je ne kupujmo preveč naenkrat, hranimo pa jo v dobro zaprti embalaži na temnem.

V sistemu indijskega ajurveda zdravilstva in tradicionalne kitajske medicine je kurkuma zelo pomembno zelišče, opisana kot »prečiščevalec za telo«. Predpisujejo jo posamično ali v različnih kombinacijah za krepitev delovanja jeter, urejanje prebave in kot splošno krepčilo. Tudi novejši poskusi so potrdili, da pripravki iz kurkume urejajo količino kisline v želodcu, lajšajo zdravljenje razjed na želodčni sluznici in zmanjšujejo količino holesterola v krvi.

Kako pa je z domačo vzgojo?

Ob vsem, kar smo povedali o kurkumi, se nam vrtičkarjem prav gotovi porodi misel: ali bi lahko imel to rastlino doma? Zaradi tropskega porekla pridelovanje na domači gredici ne pride v poštev. Za uspevanje potrebuje vsaj osemnajst stopinj Celzija. Ker ne tvori semena, jo je mogoče razmnožiti iz svežih korenik, ki jih ponekod v tujini prodajajo v trgovinah z azijsko hrano.

Izbrati je treba sočne, napete korenike z zobatimi brstiči. Koreniko posadimo vplantella vrtno zemljo, z brstiči navzgor. Posodo nato zapremo v plastično vrečko in postavimo na temperaturo vsaj dvajset stopinj Celzija za tri tedne. Ko vzbrsti, jo vzamemo iz vrečke in presadimo v lonček. Gojimo jo na toplem svetlem mestu, vendar ne na direktnem soncu. Redno jo zalivamo in ji dodajamo tekoče organsko gnojilo iz ekstrakta alg, bio plantella vrt.

Kot okrasne rastline postajajo vedno bolj zanimivi tudi najbližji sorodniki kurkume (Curcuma elata in Curcuma australasiaca), ki jih danes zaradi značilne razrasti in raznolikih cvetov gojijo in ponujajo kot lončnice

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Bazilika

ponedeljek, 19 januar 2015 14:25
Bazilika je enoletna rastlina, ki se danes vzgaja v celem svetu. Obstaja 150 vrst bazilike; vsaka ima svojo edinstveno kemično sestavo in aromo. Predpostavlja se, da je domovina bazilike Indijski podkontinent.

Rastlina ima tanek razraščen koren iz katerega izraste grmičasto steblo, ki lahko naraste 30-60 cm. Steblo obiluje z jajčastim suličastim listjem, ki ima značilno purpurno barvo.

Gojenje bazilike

Kupimo samo rastline s svežimi listi in precej velike. Kupujemo jo spomladi. Idealna temperatura znaša 20°C, temperatura pa ne sme biti manjša kot 15°C. Priporočljiva je zaščita pred pozno pozebo, nočnim hladom in polži. Bazilika ima rada sončne lege, a brez žgočega opoldanskega sonca in rabi zaščito pred vetrom. Rastlina zelo lepo izgleda na primer v rdečih lončkih postavljenih na južnih ali vzhodnih okenskih policah. Ravno tako lepo izgleda v balkonskih koritih kot tudi na terasi ali na vrtu. Bazilika se nikoli ne sme posušiti. Rastline obilno zalivamo, a ne smemo pustiti viška vode v podstavku. Najbolje bo, če jo bomo zalivali le zjutraj. Obrezane rastline in tiste za prezimitev zalivamo zelo malo. V obdobju rasti rastline zalivamo vsake 8 dni. Na prosto jih damo šele, ko nočne temperature ne padejo pod 13°C. Direktno na prosto rastline lahko posejemo od konca maja dalje ali s potaknjenci pri trajnicah pozno spomladi ali zgodaj poleti.

KULINARIČNA UPORABA

Paradižnikove omake; različne paradižnikove jedi; sojine, fižolove in grahove zelenjavne jedi; razne zelenjavne prikuhe; sveže solate; zeliščni namazi in omake; ribje jedi; dodatek jedem iz jajc; dodatek jedem iz piščančjega mesa.

Vsak, ki ima rad italijansko hrano, ne more brez tega zelišča. A bazilika si je svoje mesto priborila tudi v mediteranski kuhinji kot celoti. To ni presenetljivo, saj se lepo poda k paradižnikom, gobam, raznim omakam, piščancu, ribam, morski hrani, solatam in sirom. Posušena se lahko uporablja za poudarjanje okusa jagnjetine in drugega mesa z močnim okusom. Zelo lepo se ujema z rožmarinom, timijanom, žajbljem, origanom in česnom.

Bazilika se dodaja v zadnjih minutah kuhanja.

MEDICINSKA UPORABA

Uporablja se za izboljšanje prebave, proti zaprtju, krčem v trebuhu in bruhanju.

Priprava čaja

2-4 g bazilike preliti z 250 ml vrele vode in pustiti 5-10 minut.

Stranski učinki

Ni znano, da užitje bazilike prinaša stranske učinke, čeprav nekateri odsvetujejo uporabo eteričnega olja od bazilike nosečnicam in dojiljam, ker lahko poškoduje ledvice in jetra.


Vsi podatki so izključno informativne narave. Svetujemo, da se za strokovne napotke obrnete na profesionalne osebe!

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Majaron

ponedeljek, 19 januar 2015 12:58
Majaron je nizko zelišče z majhnimi jajčastimi listki. Majaronovo glavno steblo zraste od 20 do 50 centimetrov visoko, je pokončno in močno razvejano v štirirobe, tanke, žilave stranske poganjke. Stebla so puhasto kosmata in včasih rdečkasto obarvana. Na njih so nasprotno nameščeni sedeči ali kratkocepljati podolgovati celorobi listi na obeh straneh dlakavi. Cvetovi so svetlo rdeče do bele barve skriti v nežno zelenih čašicah. Vsa rastlina diši močno aromatično.

RASTIŠČE, NAHAJALIŠČE: Majaron je doma v prednji Indiji, od koder se je razširil po arabskih deželah, Sredozemlju in Egiptu. Gojijo ga po vrtovih in nasadih.

ČAS CVETENJA: Majaron cvete julija in avgusta.

ČAS IN NAČIN NABIRANJA: Nabiramo ga med cvetenjem, takrat je najbolj aromatičen (julij, avgust). Stebla odrežemo tik nad zemljo, povežemo v šopke in sušimo v senci na zraku. Režemo ga 2 do 3- krat letno.

UČINKOVINE: Vsebuje močna eterična olja, mineralne snovi, grenčine in čreslovino.

GOJENJE MAJARONA: Majaron sejemo marca v rodovitno, dobro presejano prst v zaprto gredo. Sadike presadimo na prosto meseca maja. Kalitev in rast Majarona sta počasni. Mlade rastline pa je potrebno stalno vlažiti. Kadar želimo zelišče posušiti, porežemo 20 cm visoke rastline 5 cm nad tlemi. To storimo pred cvetenjem (julija, avgusta), da se Majaron še obraste.

KAJ ZDRAVI: Majaron je zelo učinkovito naravno pomirjevalo. Priporočajo ga pri pospešenem živčnem srčnem utripu in tesnobi, znižuje krvni tlak, pospešuje izkašljevanje sluzi pri trdovratnih vnetjih dihal in blaži vnetje očesne veznice. Uravnava prebavo in blaži krče živčnega izvora. Pomaga pri težavah z žolčem, priporočajo ga pri pomanjkanju teka, pri napenjanju in driski ter nespečnosti. Pospešuje znojenje in izločanje mleka pri materah. Je diuretik. Pripravki iz eteričnega olja za zunanjo uporabo blažijo bolečine v sklepih in mišicah, zobobolu, in razjedah v ustni votlini. Blagodejno vpliva na vse notranje organe in jih zdravi.

divji-majaron

PRIPRAVA IN UPORABA ZDRAVILA: Rastlino pripravljamo v obliki čaja, mazila, olja, poparka, posušeno ali svežo kot začimbo.

Čaj: Eno do dve zvrhani čajni žlički majarona prelijemo s ¼ l vrele vode, pustimo stati 5 minut, odcedimo in pijemo po požirkih eno do dve skodelici na dan. Majaronov čaj pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah ter boleznih povezanih z žolčem in mehurjem.

Je učinkovito sredstvo proti driski, pomanjkanju teka in napenjanju. Pomaga pri prehladnih obolenjih s kašljem in sluzjo, astmi. Pomaga tudi pri živčnih obolenjih.

Majaron kot začimba: Svež majaron naberemo okoli poldneva, ob lepem suhem vremenu, ga povežemo v šopke in sušimo v senci, na prepihu, najbolje na podstrešju. Ko se posuši, ga osmukamo. V antiki so začinjali težko vino, da bi vzpodbujalo ljubezenske želje, danes pa začinjamo predvsem meso: mastne pečenke, klobase, raguje, jagnetino, svinjino, sesekljano meso, krvavice, jetrne klobase. Popestri tudi zelenjavne jedi: krompirjeve juhe, zelenjavne enolončnice, v katerih je veliko stročnic, gobovo-juho, za obare, kislo juho, jetrca, ledvice v omaki. Prileže se tudi v omakah, k špagetom in mastnemu pečenemu krompirju. Dodajamo ga na koncu kuhanja, ker dolge visoke temperature začimbo uničijo.

Majaron kot mazilo: 3 do 4 žličke zmletega majarona prelijemo z dvema žlicama alkohola, posodo pokrijemo in počakamo eno uro, nato dodamo dve žlici masla ter v vodni kopeli med mešanjem segrevamo 10 minut. Mazilo precedimo skozi bombažno krpo in ga prelijemo v manjši kozarec za vlaganje. Shranimo ga v hladilnik in uporabljamo hladnega. Na novo ga pripravimo vsake 4 tedne.

Mazilo pomaga pri z živčnostjo povezanih bolečinah, pa tudi pri zvinih in poškodbah, ki se nočejo zaceliti.

Inhalacija zavretka: Pomaga pri angini, bronhitisu, astmi. Izpiranje z majaronovim zavretkom pomaga pri vnetjih ustne sluznice.

Olje: Dobro nasekljamo od 3 do 4 žlice svežega majarona in ga umešamo v pol skodelice olja. Olje pustimo na toplem mestu stati 4 tedne, nato pa ga precedimo in prelijemo v temno stekleničko ter dobro zapremo. Po potrebi si z oljem namažemo prizadeto mesto.

Poparek: Na dve čajni žlički drobno narezanega majarona nalijemo ¼ vrele vode, če trpimo zaradi vnetja čelne votline, glavobola, nespečnosti.

OPOZORILO: Med nosečnostjo se izogibajte vsem pripravkom, ki vsebujejo majaronovo olje.

Vir: Nadja Nussdorfer: V kraljestvu začimb


Vsi podatki so izključno informativne narave. Svetujemo, da se za strokovne napotke obrnete na profesionalne osebe!

Objavljeno v Zelišča in začimbe

Peteršilj

ponedeljek, 18 marec 2013 13:53

Peteršilj izvira iz Sredozemlja, prvotno je služil celo kot okrasna rastlina.

Danes je peteršilj obvezna začimba v vsaki kuhinji. Uporabljamo vse dele rastline: korenine, steblo in liste. Peteršilj vsebuje veliko vitamina C, tako kot šipek in paprika. V listih je veliko vitamina B 22, v korenu pa B 3. Ima tudi veliko kalija, ki pospešuje odvajanje seča. Vsebuje pa tudi vitamin B 12, ki je skupaj z železom, pomemben pri obnavljanju rdečih krvničk in je v rastlinah precej redek.

petersilj-koreninaNavadni peteršílj (znanstveno ime Petroselinum crispum) je svetlozelena, dvoletna zel, ki se obilo uporablja v srednjevzhodni, evropski in ameriški kuhinji. V prvem letu razvije listnato maso, v drugem pa steblo s cvetnimi kobuli. Podobno kot pri koriandru (imenovanem tudi kitajski peteršilj), se uporablja list, ki pa ima blažjo aromo, uporabimo pa lahko tudi steblo (ki je enako aromatično kot listje) ali korenino.

Kot začimba se uporabljata dve obliki peteršilja: s kodrastimi listi in italijanski oz. z gladkimi listi (P. neapolitanum). Peteršilj s kodrastimi listi se pogosto uporablja za omake. Marsikdo meni, da ima gladkolistni peteršilj močnejšo aromo, to mnenje pa podpira tudi kemična analiza, ki pokaže mnogo višjo raven eteričnega olja pri tovrstnih kultivarjih. Ena izmed spojin esencialnega olja je apiol. Druga vrsta peteršilja raste kot korenska zelenjadnica. Pri uporabi se kodrastolistnemu peteršilju pogosto daje prednost, saj ga v nasprotju z gladkolistnim ne moremo zamenjati s pikastim mišjakom.
Ponekod v Evropi in predvsem v Zahodni Aziji marsikatero hrano postrežejo posuto z narezanim paradžnikom. Sveža aroma se še posebej sklada z ribami. Peteršilj je bistvena sestavina več zahodnoazijskih solat, npr. narodne libanonske jedi tabuleh. V Južni in Srednji Evropi je peteršilj sestavina zeliščnega šopka (fr. bouquet garni), ki se uporablja kot začimba za enolončice in druge juhe, pa tudi omake. Poleg tega se peteršilj pogosto uporablja kot omaka. Tržaška omaka je mešanica narezanega česna in narezanega peteršilja. Gremolata je mešanica peteršilja, česna in naribane limonine lupinice. Peteršilj se uporablja tudi kot osvežilec daha, saj vsebuje visoko koncentracijo klorofila.

Poglejte tudi naš SETVENI KOLEDAR

setveni-koledar

Objavljeno v Vrtnarjenje