Prispevki filtrirani po datumu: ponedeljek, 18 marec 2013
ponedeljek, 18 marec 2013 18:04

Telesna dejavnost za starejše

Za telesno dejavnost tudi v starosti ni prepozno

Oblika človeškega telesa se s staranjem precej spreminja, telo pa izgublja tudi moč in gibalne sposobnosti. Raziskave so pokazale, da ima ženska pri 65 letih povprečno okoli deset kilogramov manj mišične mase in prav toliko kilogramov več maščobne mase kot pri 25 letih (pri moških je ta razlika nekoliko manjša).

Človeško telo se s staranjem spreminja

Vzrok za te spremembe je predvsem izguba telesnih sposobnosti, upočasnjen metabolizem in seveda bolezni, ki so povezane s starostjo oziroma staranjem (osteoporoza, artritis, diabetes, bolečine v hrbtu, križu, težave s srcem in krvnim obtokom ...). S staranjem postopoma usihata mišična moč in srčno dihalna prupravljenost. Maksimalna poraba kisika je v starosti 60 let samo približno med 70 in 80 odstotki tiste pri dvajsetih letih.

Usihanje moči in srčno-dihalne pripravljenosti organizma zaradi staranja lahko učinkovito zavremo, če redno vadimo. S treningom je mogoče te funkcije izboljšati v dobesedno vsaki stario

Manj mišic - manjša poraba kalorij

Strokovnjaki so ugotovili, da kilogram mišic samo za hranjenje tkiva »pokuri« več kot 60 kalorij dnevno. To pomeni, da človeško telo na stara leta dnevno porabi okoli 600 kalorij manj samo zato, ker se je mišična masa zmanjšala za deset kilogramov. Manjša poraba kalorij oziroma energije se pokaže v postopnem pridobivanju maščobe. Izgubo mišic in nabiranje maščobnih blazinic je seveda priporočljivo »odložiti« za kar najdlje časa. Kako? Staranja seveda ne moremo ustaviti, po zatrjevanju strokovnjakov pa ga lahko nekoliko upočasnimo s telesno aktivnostjo.

Izberite primerno telesno dejavnost

Veliko zdravnikov je še vedno prepričanih, da starejši ljudje niso sposobni večjih fizičnih naporov. Kar nekaj vaj je, ki jih lahko dela vsak, ne glede na starost in siceršnjo telesno pripravljenost. Vsakodnevna telesna aktivnost je za nekatere že 30-minutna hoja. Če se vam to zdi prenaporno, pol ure razporedite na tri sprehode po deset minut.

Strokovnjaki za dobro psihično in telesno zdravje med drugim priporočajo tudi stopnjujoč trening vzdržljivosti, ki poveča in okrepi sposobnosti kardiovaskularnega sistema (ugodno vpliva na krvni tlak in srčni utrip). Stopnjujoč trening vzdržljivosti je vadbeni program za pridobivanje moči z utežmi v fitnes klubih.

Telovadba v vseh življenjskih obdobjih

Tisti, ki se udeležujejo gibalnih dejavnosti, navadno živijo tako, da izločajo dejavnike tveganja srčne bolezni in s s tem ugodno vplivajo na zdravje. S treningom je mogoče napredovati v katerikoli življenjski dobi. Splošen zdravstveni nasvet je: "Delaj tisto, kar zmoreš in kar delaš rad, vendar v mejah, ki jih določajo znamenja pretiranega stresa".

Objavljeno v Šport in rekreacija
ponedeljek, 18 marec 2013 13:53

Peteršilj

Peteršilj izvira iz Sredozemlja, prvotno je služil celo kot okrasna rastlina.

Danes je peteršilj obvezna začimba v vsaki kuhinji. Uporabljamo vse dele rastline: korenine, steblo in liste. Peteršilj vsebuje veliko vitamina C, tako kot šipek in paprika. V listih je veliko vitamina B 22, v korenu pa B 3. Ima tudi veliko kalija, ki pospešuje odvajanje seča. Vsebuje pa tudi vitamin B 12, ki je skupaj z železom, pomemben pri obnavljanju rdečih krvničk in je v rastlinah precej redek.

petersilj-koreninaNavadni peteršílj (znanstveno ime Petroselinum crispum) je svetlozelena, dvoletna zel, ki se obilo uporablja v srednjevzhodni, evropski in ameriški kuhinji. V prvem letu razvije listnato maso, v drugem pa steblo s cvetnimi kobuli. Podobno kot pri koriandru (imenovanem tudi kitajski peteršilj), se uporablja list, ki pa ima blažjo aromo, uporabimo pa lahko tudi steblo (ki je enako aromatično kot listje) ali korenino.

Kot začimba se uporabljata dve obliki peteršilja: s kodrastimi listi in italijanski oz. z gladkimi listi (P. neapolitanum). Peteršilj s kodrastimi listi se pogosto uporablja za omake. Marsikdo meni, da ima gladkolistni peteršilj močnejšo aromo, to mnenje pa podpira tudi kemična analiza, ki pokaže mnogo višjo raven eteričnega olja pri tovrstnih kultivarjih. Ena izmed spojin esencialnega olja je apiol. Druga vrsta peteršilja raste kot korenska zelenjadnica. Pri uporabi se kodrastolistnemu peteršilju pogosto daje prednost, saj ga v nasprotju z gladkolistnim ne moremo zamenjati s pikastim mišjakom.
Ponekod v Evropi in predvsem v Zahodni Aziji marsikatero hrano postrežejo posuto z narezanim paradžnikom. Sveža aroma se še posebej sklada z ribami. Peteršilj je bistvena sestavina več zahodnoazijskih solat, npr. narodne libanonske jedi tabuleh. V Južni in Srednji Evropi je peteršilj sestavina zeliščnega šopka (fr. bouquet garni), ki se uporablja kot začimba za enolončice in druge juhe, pa tudi omake. Poleg tega se peteršilj pogosto uporablja kot omaka. Tržaška omaka je mešanica narezanega česna in narezanega peteršilja. Gremolata je mešanica peteršilja, česna in naribane limonine lupinice. Peteršilj se uporablja tudi kot osvežilec daha, saj vsebuje visoko koncentracijo klorofila.

Poglejte tudi naš SETVENI KOLEDAR

setveni-koledar

Objavljeno v Vrtnarjenje
ponedeljek, 18 marec 2013 12:09

Odriv s Sereno v Sredozemlje

V ustvarjalnih letih, ko je bilo bolj malo časa za oddih in je kraljevala avtomobilska mrzlica, sva z avtom prečesala kar nekaj turističnih krajev evropskih dežel in se pasla po njih znamenitostih.

Privoščila sva si tudi nekaj poležavanj po obalah jadranskega morja od Portoroža, Pirana in Poreča do Sv. Štefana in Miločera ter s postajami vmes. Pota so bila navdušujoča in vesela. Vsa v lastni režiji.

Upokojitev pa je naju obdarovala z bogastvom časa. Začela sva se ozirati v bolj oddaljene turistične zanimivosti na drugih kontinentih. Do tja se je najlažje prišlo z letalom. Odmaknjeni neznani kraji in tudi sam prevoz pa je postal za lastno organizacijo preveč zahteven. Zato sva se začela ozirati po potovalnih agencijah. Ob izredno ugodni ponudbi „ last minut” sva se z mešanimi občutki odločila tudi za domačo turistično agencijo. Na najino presenečenje je tudi tokrat vse teklo, kakor po maslu. Od tedaj dalje se ne ozirava več v tujino.

Potovanje z letalom je vznemirljivo. Živ žav na mednarodnih letališčih te navdihuje z povzdignjenim občutkom, da si državljan sveta. Med sedeži pa je precej tesno. Čeprav se lahko občasno sprehodiš do stranišča te začnejo po petih urah letenja boleti vsi sklepi in se z bolečino neusmiljeno javlja hrbtenica zlasti v križu in na vratu in začne žgati rit. Začela sva razmišljati, kaj če bi poskusila z ladjo.
Misel na potovanje z vodnim plovilom je žena sprva odločno zavračala, ker ima slabe spomine na grozljivo premetavanje manjše obalne ladje nekdanje Jugolinije. Po zagotovitvi zanesljivega prijatelja, da se današnje morske velikanke komaj zaznavno zazibljejo kljub visokim valovom, je pristala na vožnjo z ladjo. Svetovali so nama križarjenje po vzhodnem Sredozemlju.

Mladi iz domače hiše so naju v avtom zapeljali do Benetk, ker sam ne vozim več rad na daljše proge. Costa Serena je bilo ime za potovanje nama namenjeni ladji. Ni je bilo težko najti. Dvanajst nadstropij nadvodnega dela bele morske lepotice se je dvigalo nad modro gladino. V osmem nadstropju, tako je bilo zapisano na karti, je najina kabina z balkonom.
Po prihodi v terminal smo predali prtljago, podobno kakor na letališču. Policijske in carinske formalnosti so potekale, kakor po tekočem traku, nato nas je prevzelo osebje ladje in nas po mostičih vodilo v ladijski trup, ki je kar požiral množico potnikov. Pripeljali so nas do dvigala, to pa naglo in neslišno v osmo nadstropje. Še nekaj korakov in znašla sva se pred najino kabino, kjer je že stala najina prtljaga in vzhodnjaško vljuden sobar prav takega videza, ki je nama kabino odprl, vanjo zložil prtljago in naju podučil, kako ravnati z odklepanjem in zaklepanjem vrat in z drugimi napravami, ki so bile v kabini in se nato s priklonom poslovil.

Zvedav pogled po prostoru – dve, normalno široki in dolgi postelji, ena poleg druge, ne v nadstropju, kakor človek običajno pričakuje od kabine. Višina sobe, kakor v domači hiši. Običajno velika steklena vrata, ki vodijo na balkon in v vodoravni smeri podaljšano veliko okno spuščata dovolj svetlobe, da je v prostoru svetlo in te ne zagrabi klavstrofobična tesnoba, kakor ob mali okrogli lini. Lična sedežna garnitura, televizor, trezor in lastne sanitarije nudijo komfort, čigar udobje še povečuje klimatska naprava, ki celo funkcionira.
Vstop na balkon, dovolj dolg in širok, da sta se na njem bohotila dva stola z naslonjalom za hrbet in roke in mizica med njima.
Med pripravljanjem na večerjo je ladja neobčuteno odrinila od obale. Na to me je opozorilo šele odmikanje hiš pri pogledu skozi okno. Stopil sem na balkon in zajel čudovito podobo glavnega mesta Benečije, ki se je kopalo v oranžno rumenem siju zahajajočega sonca.
Odrejena restavracija za večerje je bila dva nadstropja nižje. Pri razporejanju miz sva prosila, če lahko dobiva tako z dvema sedežema. Oba namreč bolj slabo slišiva in če je okrog naju še
šunder, je komunikacija s sosedom zelo mučna , še zlasti, če govori v drugem jeziku.
Daljše potovanje po kopnem, vznemirjenost ob spoznavanju novega okolja na ladji so hitro priklicali spanec. Ladja pa je neslišno rezala morske valove v smeri proti jugu.
Že dolgo nisem tako dobro spal, kakor tisto noč in se zjutraj zdramil, ko je skozi okno zažarela jutranja zarja. Zajtrk si lahko dobil v katerikoli restavraciji ali bifeju in se usedel pač za mizo, ki je bila prosta. Opoldne je ladja pristala v Bariju.

Že popoldne je ladja dvignila sidra in se usmerila iz jadranskega proti jonskemu morju. Malo pristaniško mesto Katakolon v Grčiji, posvečeno Apolonu in Ateni je bila druga postaja naslednjega dne, kamor smo dospeli v jutranjih urah.

Popoldne je ladja nadaljevala pot. Pod noč smo zapluli v Egejsko morje in zjutraj je ladja prislonila svoj trup v turškem pristanišču Izmir, pomembnem mestu zahodne Anatolije.
Odločila sva se, da bi obiskala zanimivo antično mesto Pergamom, kjer se, med drugim, vidijo ostanki starogrškega zdravilsta na maloazijskih tleh. Bilo pa je premalo interesentov. Zato sva se pridružila skupini, ki si je izbrala za izlet mesto Ephesus, v čigar bližini se nahaja eno največjih arheoloških najdišč iz grške in rimske antike. Po zanimivem sprehodu med ostanki poslopij stare dobe se je avtobus usmeril še na romarsko pot v bližnje višavje in se ustavil pred hišo, v kateri bi naj zadnja leta življenje preživela Devica Marija. Po vrnitvi z izleta je ladja naravnala kurs v smeri proti Istanbulu. V temi smo skozi Dardanele zapluli v Marmorno morje in se pred Bosporjem ustavili v Istanbulu, zgodovinskem, kulturnem in industrijskem središču Turčije. Mesto sva poznala iz prejšnjih let, kljub temu je bilo interesantno še enkrat pokukati v znamenito plavo mošejo , Hagio Sophio in Topkapi palačo in zaužiti kosilo pripravljeno na orientalski način. Obisk bazarja in ekskluzivne trgovine pa je zadovoljil z nakupi spominkov tudi najbolj zahtevne turiste. Proti večeru smo se zopet vkrcali na Sereno, ki je začelo povratno vožnjo po istih morjih in ob obalah Pirenejskega polotoka proti Jadranu . Tokrat je trajala vožnja neprekinjeno en dan in dve noči, da smo se opoldan tretjega dne zasidrali pred Dubrovnikom. Vožnja pa ni bila dolgočasna. Na ladji sva se že udomačila in uživale vse, kar je ponujala. Na ladji so bili poleg štirih bazenov še igralnice, galerija umetniških slik, brezcarinske trgovine, ples ob večerih in plesne vaje modernih plesov med 17 in 18 uro, klubski prostori, banka, pošta in še kaj. Vladalo je vedro razpoloženje v medsebojni naklonjenosti. Usta in želodec kot najbolj kritična organa človeškega telesa, sta bila vseskozi potešena, saj so bari, bifeji, restavracije ves čas nudili v izobilju vsega za različne okuse. V Dubrovniku se je Serena morala zasidrati pred pristaniščem, ker je v njem voda preplitka za navezo tako velikih ladij. Z manjšimi ladjicami hrvaške agencije so nas prepeljali na kopno. Z žena sva se jadrno napotila proti hotelu Imperial, kjer sva pred petinpetdesetimi leti bivala, ko sva bila na poročnem potovanju. Ponoven obisk tega kraja je bil pomemben razlog, da sva se odločila za to rajžo. Z obujanjem spominov sva se v romantičnem razpoloženju lotila mešane plošče dalmatinskih dobrot in popila nekaj dalmatinskega vina. Že zaradi tega se je vožnja splačala, sva zaključila.

Še eno noč sva preživela na morski lepotici, ko sva v dopoldanskih urah naslednjega dne zagledali zvonike Benetk in se kmalu za tem na istem kraju, kjer smo pred enim tednom vstopili, tudi izstopili z ladje. Tam so naju že čakali domači in še veliko bolj na široko, kakor v tem zapisu, sva jima morala opisovati, kaj sva na križarjenju videla in doživela. V nama pa ni ugasnila želja, da bi nekaj takega na morju ponovila.

Zadovoljen popotnik

Objavljeno v Kam na izlet