Poletje na zelenjavnem vrtu

ponedeljek, 24 junij 2013 20:23
(0 glasov)

Pred nami so vroči poletni dnevi in prihaja čas, ko začnemo pobirati sadove svojega truda.

So pa to tudi meseci, ko moramo za svoje vrtnine še prav posebej poskrbeti, saj v vročini rastline trpijo, so manj odporne in veliko bolj izpostavljene napadom mnogih škodljivcev. Zato jim moramo pomagati z rednim rahljanjem zemlje, zastirko in zalivanjem.
Vendar tudi zalivanje zahteva poznavanje rastlin in njihovega življenja.

1. Zalivati moramo redno, sicer raje sploh ne. Najslabše za rastline je neredno, občasno zalivanje.

2. Zalivamo obilneje v enem obroku, a ne vsak dan. Rastline se morajo za vodo nekoliko potruditi tudi same. Ko iščejo vlago, razvijejo močnejše in globlje korenine, tako pa so sposobne črpati in uporabiti tudi več hranil.

3. Najbolje je zalivati zgodaj zjutraj, ko so rastline in zemlja še hladne. Voda na listih se hitreje posuši in tako je manj možnosti za širjenje glivičnih bolezni. Lahko zalivamo tudi zvečer, vendar moramo uporabiti postano vodo. Zalivamo, ko se rastline ohladijo, še posebej pa pazimo, da ne zalivamo po listih.

4. Vsem vrtninam najbolj ustreza zalivanje s tal, poznano kot kapljični sistem. Za plodovke, ki med vso zelenjavo potrebujejo največ vode, si lahko omislimo domač namakalni sistem. Praznim plastenkam odrežemo dno in jih narobe obrnjene, seveda brez zamaška, zakopljemo globoko v zemljo, med korenine rastlin, nato pa plastenke napolnimo z vodo. Ta bo počasi iztekala do korenin prav toliko, kolikor je korenine potrebujejo.

5. Po dopustu na vrtu velikokrat naletimo na povsem izsušeno zemljo. Takrat moramo zemljo napojiti počasi, postopoma. Najprej zalivamo 15 minut, nato za uro prenehamo. Nato zopet zalivamo, mogoče nekoliko dlje, in spet prenehamo. Šele tretje zalivanje je tisto, ki bo najbolj koristilo rastlinam, saj bo voda ostala ob koreninah, kjer jo potrebujejo.

Velikokrat ne vemo, katere rastline naj zalivamo, katere pa se dobro znajdejo tudi brez vode. Prav gotovo je zalivanje zelo pomembno po vsaki setvi, saj mora imeti seme dovolj vlage, da lahko vzkali. Tudi kalečim rastlinicam nikoli ne sme zmanjkati vlage, ker jih, če se zemlja okoli njih izsuši, lažje ožge sonce ali jih tudi popolnoma uniči. Prav tako je nujno zalivati na novo posajene rastline. V hujši suši najprej zalijemo jamico, ki jo izkopljemo za sadiko, rastlino posadimo in nato še enkrat zalijemo. Zalivamo redno, vse dokler se ne pokažejo znaki nove rasti.

Plodovke (paradižnik, papriko in jajčevec) zalivamo redno in obilno, dokler traja suša, kajti ob nerednem zalivanju lahko začnejo plodovi pokati. Prav tako jih ne smemo zalivati po listih, da se ne razvijejo glivične bolezni. Kumare, bučke, lubenice in melone zalivamo redkeje, a takrat z večjimi količinami vode. Tudi one ne marajo zalivanja po listih.

Solatnice zalivamo ves čas rasti. Če jih bomo že od malega zalivali tudi po listih, jim tako zalivanje tudi kasneje ne bo škodilo, še posebej, če to počnemo zjutraj. Zvečer jih po listih ne zalivamo ali pa uporabimo le postano, segreto vodo. Korenovke zalivamo le toliko časa, dokler jim še rastejo listi. Pozneje zalivanje ni več potrebno. Kapusnice potrebujejo našo pomoč le ob presajanju, pozneje pa ob oblikovanju glave, rože ali nadzemnega gomolja. Stročnice nujno potrebujejo dovolj vlage med cvetenjem in razvijanjem plodov. Če v tem času ne dobijo dovolj vode, se jim stroki sploh ne razvijejo ali pa so prazni. Samo v sušni pomladi moramo zalivati tudi čebulnice, sicer čebula, česen in drugi njuni sorodniki dodatnega zalivanja ne potrebujejo.

Po vsakem dežju tla okoli rastlin prerahljamo in s tem za krajši čas prekinemo izhlapevanje vode. Hkrati omogočimo koreninam dostop do zraka, da se lepše in uspešneje razvijajo, obenem pa zrak dobijo tudi drobni organizmi v tleh, ki pridno »pridelujejo« hrano za naše rastline. Vsako rahljanje je zato tudi nekakšno dognojevanje rastlin.

Nujno je, da vse setve na prostem ob rednem oskrbovanju z vodo v poletnih mesecih tudi zasenčimo. Senčenje ne pomeni, da posevek pokrijemo z zaščitno kopreno, ki jo sproti vlažimo. Kopreno sicer lahko uporabimo, vendar jo moramo dvigniti vsaj 30 cm od tal, in to tako, da pod njo lahko kroži zrak. Torej je ne zakopljemo v zemljo, temveč v zemljo zapičimo vsaj štiri, po potrebi pa tudi več količkov, na katere navežemo senčilo. Uporabimo lahko tudi redko mrežasto tkanino ali pa izkoristimo senco večjih rastlin in okoli njih posadimo rastline, ki ne ljubijo močnih sončnih žarkov. Tako ob visok fižol posadimo kolerabico, cvetačo, brokoli in poletne solate. Za poletje so bolj primerne sorte unicum, dalmatinska ledenka in great lakes. Ljubljansko ledenko in ledo moramo porezati hitro, da ne uideta v cvet. Če smo sadili paradižnik v primernem razmiku, je med rastlinami dovolj prostora za solato. Primerna soseda zanjo je tudi sladka koruza.

Tudi endivija in radič sta solatnici. Sejemo ju šele takrat, ko se dan prične krajšati, to je v drugi polovici junija in začetku julija. Majske setve nam rade poženejo v cvet. Namesto da hitimo v maju, sejemo raje več sort endivije: (zgodnje) eskariol rumeno in dečkovo glavo, (srednje pozno) malan in (pozno) eskariol zeleno. Tako v vročini kot v jesenski vlagi se najbolje obnese kodrolistna endivija pankalijerka.

Ne pozabite, da majhne rastline do jeseni razvijejo velike rozete, zato mora biti med njimi vsaj 35 cm razdalje, ker jih bodo sicer, če bo jesen vlažna, uničile glivične bolezni. Vmesni prostor medtem lahko izkoristimo za pridelek kolerabice.

Julija sejemo radiče, tako glavnate, kot tiste, ki bodo prezimili. Med prve sodijo rdeči palla rosa in averto, zeleni z okroglimi glavami palla bianca ter »štrucarja« pan di zucchero in milanski. Zelo zanimivi so anivip, monivip in castelfranco. Zgodnje setve oblikujejo lepe glave že v jeseni, poznejše setve pa prezimijo in jih porežemo spomladi. Nikar ne zamenjajmo teh radičev z prezimnimi, ki naredijo rozete ali glave šele spomladi. Verjetno izmed njih najbolj poznamo verono, vendar so enako primerni tudi tržaški solatnik, katalonski radič, treviški, na Primorskem in Goriškem pa se obnesejo tudi nekatere domače sorte.

Vir: http://www.rozeinvrt.si

Prijavite se za komentiranje