"Sprašujem o pravilnem tolmačenju hranilne tabele na živilih, predvsem tistih njenih delov, ki se nanašajo na sladkor. 

V tabeli npr. preberem, da vsebuje rastlinski napitek dobre 4 grame sladkorja na 100 gramov izdelka, ne vem pa, ali je mišljen naravni ali dodani sladkor. Mož pravi, da gre za dodani sladkor, čeprav med sestavinami ni označen. Še v večji dilemi smo pri živilih, kot sta navadni jogurt in mleko brez laktoze, še posebej zato, ker na nekaterih izdelkih te vrste tudi piše, da so brez dodanega sladkorja. Kaj torej pomeni sladkor v hranilni tabeli? V bistvu me najbolj zanima, kako ugotoviti, ali živilo vsebuje le naravni sladkor ali mu je ta tudi dodan. Pri piškotih mi je jasno, da je sladkor dodan, kako pa je, recimo, pri omakah, marmeladah, jogurtih, otroških kašicah, ipd.?"

 

Že sami ste ugotovili, da je lahko sladkor v živilih naravno prisoten in/ali dodan. Če predelovalec živilu doda sladkor, mora biti ta naveden med sestavinami. Vedeti pa morate, da je lahko sladkor živilu dodan v različnih oblikah in je zato med sestavinami poimenovan z različnimi imeni, kot so: glukozno-fruktozni sirup (to je mešanica glukoze in fruktoze, običajno pridobljene iz koruze), maltoza (disaharid, sestavljen iz dveh molekul glukoze), dekstroza (drugo ime za glukozo). Poleg omenjenih vrst sladkorja lahko živilom (na primer kruhu) dodajajo tudi ječmenov slad (za obarvanje) in tako povečajo vsebnost sladkorja v živilu. Ječmenov slad nastane s kaljenjem ječmena in pri tem se proizvede tudi sladkor, večinoma glukoza.

Na hranilni tabeli živila je napisana količina sladkorja (in sicer vseh vrst), ki ga vsebuje živilo, torej tako tistega, ki je v živilu naravno prisoten, kot tistega, ki je živilu dodan. Dodane vrste sladkorja so navedene med sestavinami z različnimi imeni.

Kadar predelovalec živila navede oziroma trdi, da v živilu ni dodanega sladkorja in sestavin (na primer ječmenov slad), ki imajo enako nalogo, torej slajenje, mora v skladu z zakonodajo označiti živilo z izjavo "Vsebuje naravno prisotne sladkorje".

Ker je v hranilni tabeli navedena količina vseh vrst sladkorja, ki jih vsebuje živilo, mora potrošnik vedeti, koliko sladkorja je v živilu naravno prisotnega. Le tako lahko iz hranilne tabele izve (izračuna), koliko sladkorja je dodanega. To pa od potrošnika zahteva kar nekaj znanja. Naj pomagamo z nekaj primeri živil, v katerih je sladkor naravno prisoten.

Surovo kravje mleko vsebuje v povprečju 4,5 % laktoze ali mlečnega sladkorja (ta je disaharid ene molekule glukoze in galaktoze), zato tudi jogurt vsebuje mlečni sladkor oziroma molekule glukoze in galaktoze, ki jih mlečne bakterije niso fermentirale v mlečno kislino. Mleko brez laktoze res nima mlečnega sladkorja, a vsebuje molekule glukoze in galaktoze, ki sestavljajo laktozo. V listnati zelenjavi sladkorja skoraj ni, v gomoljčnicah pa je lahko od 1 do 6 % sladkorja, največ v rdeči pesi, nekaj manj pa v korenju in paradižniku. Žita v povprečju vsebujejo od 1 do 3 % sladkorja, riž pa manj kot 1 %.

Vir: https://www.zps.si, Avtorica: Marjana Peterman

Objavljeno v Nasveti

Naš odnos do hrane

sreda, 18 junij 2014 00:00

Hrana je pomemben element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva tudi pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja

Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno prispevajo k našemu odnosu do hrane.

Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, da bi ga sprejeli.

Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo, da bo z njimi delil vse, ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.

Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalno nekdo opominja na telesno težo, ali pa se naš starš sam bori s hrano, prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane.

Hrana me osrečuje

V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alkoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem

Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda, da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki se v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja, za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja, sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?

Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov – skratka, prekomerne količine katere koli hrane izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.

Pomembno se je vprašati, kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

Članek za MojeZdravje.net napisala avtorica Eva Žnidar, specializantka psihoterapije, www.psihoterapija.cc

Vir: http://www.mojezdravje.net/

Objavljeno v Zdravje

Lečini polpetki

torek, 07 maj 2013 19:39

POTREBUJEMO ZA 4 OSEBE:

  • 20 dag leče
  • 25 dag špinače
  • 2 dcl smetane
  • 3 jajca
  • Strok česna
  • Šopek peteršilja
  • 4 dag naribanega sira
  • 20 dag mesnate dimljene slanine
  • 20 dag drobtin
  • Sol, poper
  • Olje za cvrtje

PRIPRAVA:

  1. Lečo namočimo nekaj ur prej. Med tem časom očistimo liste špinače ter prekuhamo v slani vodi. Odcedimo. Česen olupimo in narežemo. Primešamo smetano in 2 jajca, sol, poper, špinačo.
  2. Postavimo v ognjevarno posodo in zapečemo v pečici. Skuhano lečo zmeljemo, primešamo eno jajce, narezan peteršilj ter toliko drobtin, da dobimo čvrsto maso. Posolimo, popramo in oblikujemo polpetke.
  3. Povaljamo jih v drobtinah in spečemo ter ponudimo s špinačo.

PA DOBER TEK

Objavljeno v Zelenjavne jedi

Posledice dolge zime - predvsem slabše počutje zaradi pretežke hrane ter pomanjkanja gibanja in dnevne svetlobe - je treba začeti odpravljati takoj, ko so tu lepi dnevi.

Nikar ne čakajte, da bo bolj toplo ali pa da se boste tako počutili, sicer boste nenehno iskali nove razloge, zakaj ostati v stari rutini. In namesto, da bi zajeli polna pljuča pomladne energije, boste ostali počasni in nezadovoljni se do poletja. Kilogrami bodo ostali, prav tako prepiri in negodovanja, čas bo mineval, vi pa boste iz dneva v dan bolj sitni. Vse skupaj se lahko zavleče kar tja v jesen, potem bo tu spet zima in vi boste še naprej slabe volje. Krog bo sklenjen.

A vi seveda tega nočete. Pomlad je čas, da v življenje prinesete nekaj živahnosti, veselja in radosti. To navadno ne pride samo od sebe, predvsem pri ljudeh, ki nimajo ravno veliko samoiniciativnosti ali pa se težko premaknejo z mesta. Zato se odločite in zavestno v vsakdan vnesite nekaj sprememb. Če vam je težko začeti z gibanjem, začnite vsaj pri hrani. Večina pripravkov za večjo živahnost vpliva na delovanje možganov. Če ogljikovi hidrati in zlasti sladkor možgane uspavajo, jih proteini spodbujajo. In ni jih treba veliko, že majhne količine namreč zmanjšujejo nastajanje serotonina v možganih. Delovanje možganov spodbujajo tudi sadje in oreščki, zaradi vsebnosti minerala bora, zato naj bodo kar se le da pogosto na vašem jedilniku. Največ bora je v stročnicah, brokoliju, jabolkih, hruškah in grozdju. Druge raziskave so pokazale, da na možgansko dejavnost v precejšnji meri vplivajo tudi vitamina B1 (pšenični kalčki, otrobi, oreščki, meso) in B2 (jetra, mleko, mandlji), karoten (obarvana zelenjava in sadje), železo (zelenjava, jetra, morski sadeži, soja) in cink (ostrige, ribe, stročnice, žita, temno puranovo meso).

Na boljše razpoloženje vplivata še folna kislina (stročnice, špinača) in selen v sledovih (hrana iz morja, orehi, sončnična semena, piščančja jetra). Tu je še česen, ki je v neki raziskovani skupini precej zmanjšal utrujenost, nemir in razdražljivost, ter pekoča paprika, ki s kapsaicinom sproži izločanje endorfinov.

Če se vam zdi, da bi se bili spomladi dobro tudi nekoliko razstrupiti, se vam ni treba lotevati drastičnih detoksifikacijskih kur. Odlično se razstrupite in poživite že s solato iz regrata, saj odlično čisti kri in celoten prebavni sistem. Poleg tega se pri nabiranju regrata gibljete v naravi in na svežem zraku.

Vir: http://druzina.enaa.com

Objavljeno v Zdravje