Mlajši upokojenci – ali začeti podjetniško pot?

Četrtek, 20 Oktober 2016 12:32
(0 glasov)

Mlajši upokojenci lahko praviloma nadaljujejo svojo poklicno pot tudi, ko so formalno upokojeni.

Upokojenci tako ostanejo aktivni, delijo svoje bogate izkušnje in znanje z mlajšimi, ali pa se lotijo česa drugega, o čemer so sanjarili, pa se tistega niso lotili zaradi dnevne poklicne preobremenjenosti. Hobi ali športno-rekreacijska dejavnost sta lahko izhodišči za novo poslovno pot, ki jim bo dajala smisel in veselje na jesen življenja in/ali dopolnjevala preskromne redne prihodke.

 

Novi podjetnik ni nujno mlada oseba. Nekateri zdaj zaposleni (nepodjetniki) so se prisiljeni iz različnih razlogov relativno mladi upokojiti.

Slovencem se zaradi demografskih zakonitosti obeta podaljševanje delovne dobe; ko končno le dosežejo večinoma težko pričakovano upokojitev, žal  več kot polovica upokojencev dobi mesečno komaj okrog petsto evrov – s čimer je zelo težko preživeti, komajda hibernirati je moč.
 

Zakaj se mlajši upokojenci ne bi lotili podjetništva, ki bi omogočalo dodaten zaslužek?

Tokrat ne bomo razlagali, kako sme upokojenec sploh kaj zaslužiti in kakšnih trikov proti državi se mora posluževati za preživetje … To bomo v katerem od nadaljevanj. Seveda ne gre vedno le za dodatni zaslužek – številni upokojenci bi radi ostali aktivni, v stiku s kolegi in svetom, spoznavali nove ljudi, ostali družbi koristni, želijo prenašati svoje znanje na mlajše – skratka, ostati želijo v središču dogajanja.
 
Torej (morda) prvič podjetnik, a v starosti 55 ali 60 let: kako naj začne, česa naj se loti?  Če je bil nekdo vse življenje šofer, bo morda poskusil s prevozi blaga ali potnikov; v ta namen bo zbral prihranke in kupil kako večje lastno vozilo in začel z lastnim poslom – ali pa se morda dogovoril z lastnikom voznega parka za kako delo. Upokojeni birokrat, ki si je vsakodnevno pisarniško puščobo v prostem času popestril z modelarstvom ali radioamaterstvom, bo morda razmišljal o mali internetni trgovini, ki bo ponujala vgradne komponente, barve, baterije itd. za »kolege«, ki še naprej ustvarjajo v takem hobiju.
Če je nekdo celo življenje poučeval tuje jezike (ali se jih je sam intenzivno učil) in v tem uživa, bi se morda lotil inštrukcij ali dodatnega usposabljanja  »1:1« za specializirane poklicne profile (npr. zdravnike, odvetnike, strojnike, …). Torej, praviloma se lotimo nečesa, o čemer imamo veliko vedenja, znanja, poznanstev in vpogleda v dogajanje. To je namreč naš osebni, ‘notranji’ kapital, ki ga imamo, ko se odločimo (ali nas drugi določijo) za upokojenski status.
 
Toda pozor – časa pa le nimamo v nedogled (a ne zato, ker bi nas kar pobralo od starosti in bolezni)!  Mnogi so namreč že opazili, kako so se jim številna vrata, do katerih so imeli dostop, začela pripirati in zapirati; kako nekoč dobri znanci prenehajo vračati klice, ko jim nimamo ničesar ponuditi za vrnitev usluge … Pa še v tehnološko temo lahko kaj hitro stopimo: neopazno pozabljamo ostati v toku razvoja komunikacij in postanemo tako ‘fosilni’, da nas naslednja generacija morda ne spoštuje več enako in nas poslovno ne jemlje resno. Znanci in »prijatelji« se torej pogosto razgubijo, ko nimajo več koristi od nekoga, ko se ta upokoji (ali bankrotira). Povsem analogna reakcija je, denimo, zadetek na lotu: takrat vas hočejo poznati in se družiti z vami tudi tisti »prijatelji«, za katere niste vedeli, da obstajajo.
 
Torej, če se želite upokojenci (pol)reaktivirati kot podjetniki, potem ne smete izgubljati mesecev ali celo let. Osredotočite se na tisto, kar zares dobro poznate, v čemer ste bili desetletja službeno ali zasebno, na tisto, skratka, v čemer poznate pomanjkljivosti in potrebe.
 

Prvi koraki do odločitve so, kot smo prepoznali, tlakovani s poznavanjem neke stroke, ki ga je mlademu upokojencu prinesla življenjska praksa.

Najti mora pomanjkanje na področju neke dejavnosti, tržno nišo, potrebo okolice, željo posameznika – vse, kar je morda zaznal še med aktivnim delom. Cel kup je takih, ki so zanimivi za nekatere skupine ali posameznike. Na primer: dragi jezikovni treningi 1:1; poučevanje glasbe za starejše; ali delavnice iz slikarstva za ljudi zrelih let – obnova starih koles – ali restavriranje oldtimerjev, pa skrb za vrt (premožnejših ljubiteljev), oskrba domačih živali, varstvo otrok, ali pa, denimo, postavljanje sončnih ur!
 
Česa se bo nekdo lotil, je seveda odvisno tudi od njegovega psihofizičnega stanja: koliko ur zmore delati dnevno, katere ure so mu bolj pogodu, želi ali ne želi delati s skupinami, je pripravljen delati zvečer ali ob vikendih itd. Delo starejšim omogoča praviloma bolj svobodno oblikovanje časa. Ker jim tudi minimalna zagotovljena pokojnina že pokrije del stroškov, niso primorani delati za poln delovni čas. Ure lahko razporejajo preko celega tedna. Če, na primer, čuvajo vnuke med delavniki, bi morda radi počeli med vikendom kaj povsem drugega!
 

Upokojencu je včasih lažje začeti nov posel kot pa mlademu podjetniku.

Morda ima prihranke ali nepremičnino, ki jo lahko aktivira, ima boljšo boniteto v banki, več prijateljev z denarjem, ki mu lahko priskočijo na pomoč, če bi bilo nujno – predvsem pa praviloma ne razmišlja o globalno uspešnem biznisu, ki ga bo gradil 20 let. Za to nima ne potrebe ne volje, niti ne časa. Starejši ljudje so zaradi življenjskih izkušenj bolj konzervativni, previdnejši pri vlaganju v kakršenkoli posel (tudi glede vsote, ki bi jo vložili, in ročnosti vloge), so manj zaletavi in bolj previdni pri izbiri posla in poslovnega modela.
 

Pa si na tem mestu oglejmo le nekaj idej, kakšnih poslov se lahko lotijo mlajši in fizično sposobni upokojenci. 

 
Četudi nimate kakšne priročne ideje, imate pa kapital in zagotovljeno pomoč, lahko razmišljate tudi o franšizah – ponudba je ogromna.
 
Možnost 1 – Denimo, da imate (pre)veliko hišo v urbanem središču. Številni ljudje so si namreč zgradili prevelike hiše; otroci so z družinami odšli drugam – in zdaj je 300 ali 500m2 velika hiša prevelika in predraga za dva. Upokojenski par si vzame 70 ali 100m2 prostora v pritličju (z delom vrta), ostalo pa razdeli v stanovanja z ločenimi vhodi. Pri malih je najemnina višja, pa tudi nekaj več je potrebno vložiti po m2 (kopalnica, kuhinja); po drugi strani večja pripeljejo družine (kar pomeni več hrupa, in večinoma potrebo po vrtu). Pet stanovanj po 30m2 (in 5-7 m2 pomožnih/skupnih prostorov) bi prineslo brez davka vsaj 1500 € mesečno. Predelava (z nekaj skromnosti) bi vas stala manj kot 10.000 € na stanovanje, torej skupaj 50.000 € – torej bi se investicija povrnila v treh letih. Dovolj hitro?
 
Možnost 2 – imate možnost predelati vaš industrijski objekt v stanovanja. Objekt je dotrajan, v sedanjem stanju bi morda dobili 3€/m2 najemnine, objekt ima 500 m2, torej prostora za vsaj 10 enosobnih stanovanj, ki bi jih lahko oddajali po 300 €. Predelava bi stala 12.000 € na stanovanje. Ni vam seveda treba stanovati v isti stavbi. Investicija je sicer večja, povratek pa komaj kaj daljši.
Možnost 3 – marsikdo sanjari o družinskem hotelu, kjer bi spoznaval številne ljudi in jim nudil visok nivo domačnosti in profesionalne skrbi. Poleg vas, denimo, bi zanje skrbel par upokojencev, morali pa bi si dobiti pomoč še nekaterih zunanjih izvajalcev.  Če bi bila ponudba B&B (bed and breakfast), bi morda potrebovali pomoč nekaj ur dnevno. Dnevna cena storitve B&B je – denimo – 35 €/osebo, ležišč je recimo 20, zasedenost 60% = približno 150.000€. Stroški: zajtrk, menjava perila, čiščenje, sanitarna voda, voda, elektrika, urejanje okolice…in osebje (1,5 osebe povprečno) = cca. 90.000€  letno. Svojega dela ne računamo. Torej stvar preferenc, ali nam ostanek po plačanih davkih zadošča. Poznamo ljudi, ki so si omislili manjši hotel kot vir zaslužka, pa so bankrotirali, ker komercialni hotel zahteva določen obseg posla, da je rentabilen. Poznamo drugo skupino, ki je vložila svoja in nepovratna sredstva v manjši, pravzaprav premajhen hotel. Ker lastniki niso imeli pojma o hotelirstvu, se z njim niso aktivno ukvarjali in so najemali celotno osebje ter ga sezonsko menjavali. Po treh letih znatne rastoče izgube so ga dali v najem strokovno bolj usposobljenim osebam, ki živijo s hotelirstvom. Poznamo pa tudi primer, kjer sta zakonca, ko sta se upokojila, zgradila manjšo etno hotelsko vas, kjer sta iz gostov ustvarila prijatelje in obratno. Posel jima je cvetel – vendar sta nazadnje celotno podjetje prodala, ker sta bila preutrujena.
 
Spoštovani upokojenci, naj nanizamo še nekaj priložnosti. Če imate neaktivirane resurse v obliki nekoliko večje domače pisarne, so možne inštrukcije, tečaji tujih jezikov za manjše skupine tečajnikov, razni krožki in druge oblike kreativnega druženja v ožjem krogu, ali pa, denimo, refleksna masaža, psihoterapija itd. Zagotovo bi dobili kar nekaj povpraševanj s strani zainteresiranih izvajalcev!
Za tiste, ki imajo velik vrt, afiniteto do domačih živali in potrpežljive sosede, predstavlja čas počitnic morda najboljšo sezono za posel, saj lahko vzamejo v oskrbo številne in različne hišne ljubljence. V dopustniškem času morda lahko institucija funkcionira kot dnevno zavetišče-hotel za živali, medtem ko so lastniki na delu, na potovanju ali med odsotnostjo med vikendi. Dnevna zaposlitev je lahko tudi sprehajanje psov!
 
Mlajše in komunikativne upokojenke se lahko lotijo oskrbe starejših upokojenk in upokojencev, ki težko v celoti skrbijo sami zase – od nabave v trgovinah do pomoči v gospodinjstvu, manj zahtevne osebne nege ali dostave doma pripravljene hrane. Ali pa so zgolj družabniki, ki si medsebojno krajšajo čas za nekaj ur dnevno –morda le za klepet, morda v druženju okrog skupnih interesov in hobijev.
 
Verjemite in zaupajte si: če imate željo po podjetništvu tudi po uradni upokojitvi, pravzaprav za začetek nikoli ni prepozno, le pretiravati ne smete s predolgimi delovniki.
 
Upokojenci imajo številne, tudi nerazumljive in nefair omejitve pri ustanavljanju in vodenju gospodarskih družb, še posebno, če menimo, da je pokojnina posledica desetletij plačil prispevkov v pokojninsko blagajno, torej gre za lasten denar upokojenca. Še najmanj je ovir pri prostovoljskem delu npr. v zavodih, kooperativah ali društvih. Če je upokojena oseba več kot 50% lastnik podjetja, ne more biti njegov direktor. Če je le direktor (in morda nevečinski solastnik), mora imeti sklenjeno poslovodno pogodbo in če ima ta elemente rednega delovnega razmerja, potem se mu za prihodke ustrezno zmanjša pokojnina. Več o tem bo v drugih prispevkih.
 
Prijavite se za komentiranje