Prispevki filtrirani po datumu: petek, 09 januar 2015
petek, 09 januar 2015 09:00

Revmatizem

Revmatske bolezni

Kot pravi prof. dr. Blaž Rozman, dr. med. in višji svetnik s Kliničnega oddelka za revmatologijo Bolnišnice Petra Držaja v Ljubljani, ni mogoče podati preproste definicije revmatičnih bolezni. Revmatične bolezni namreč ne prizadenejo le sklepov in mišic ter tkiv, ki jih obdajajo; vnetni revmatični procesi lahko zajamejo tudi notranje organe. To je razlog, da je ta obolenja težko definirati. Kako obsežen medicinski problem je revmatizem, priča dejstvo, da ga morajo, odvisno od oblike, obravnavati specialisti različnih vej medicine: družinski zdravniki, revmatologi, ortopedi, fiziatri, specialisti za bolečino oziroma anesteziologi in pediatri, če revmatizem prizadene otroke. Revmatične bolezni v grobem delimo na pet skupin: osteoartroza, zunajsklepni revmatizem, vnetni revmatizem in s kristali povzročeni revmatizem.

1. Osteoartroza

Osteoartroza, ki jo v pogovornem jeziku imenujemo tudi degenerativni revmatizem, je proces, ki ni samo posledica staranja; na njen razvoj vplivajo številni drugi dejavniki. Obraba sklepov in vretenc prizadene skoraj vsakega človeka, ki prečka 60. leto življenja. Ker so sklepi in vretenca obremenjeni vsak dan, pri nekaterih ljudeh resda bolj kot pri drugih, se sčasoma začnejo obrabljati. Bolj so prizadeti sklepi, ki so bolj obremenjeni, torej kolki in kolena. Osteoartroza se začne s spreminjanjem hrustanca v sklepu, ko se sklep hitreje razgrajuje kot na novo nastaja. Razgradni produkti aktivirajo imunski sistem v sinoviji (sklepna ovojnica), zato se sprožijo vnetni procesi, ki pospešujejo razgradnjo hrustanca. Poleg tega se lahko vname tudi sklepna ovojnica. 

Hrustanec, ki je sicer gladek, se začne drobiti, na njem nastanejo špranje in razjede, v pozni fazi bolezni pa se utegne tako obrabiti, da povsem izgine. Zato se zoži sklepni prostor, nastajajo robni kostni izrastki (osteofiti). Zadebeli se tudi sklepna ovojnica, zato se sklep zadebeli in izobliči. Osteoartroza najpogosteje prizadene sklepe na rokah, kolenski sklep, kolk, stopalo, gleženj in hrbtenico.

2. Zunajsklepni revmatizem

Zunajsklepni revmatizem prizadene mišice, kite, burze, živce in podkožno vezivno tkivo. V tej skupini revmatičnih bolezni je pomemben zlasti sindrom fibromialgije. Fibromialgija še ni povsem pojasnjeno stanje. Bolnik čuti bolečine v mišicah; tako imenovane točke bolečnosti v različnih mišicah in ob njih so občutljive na pritisk, bolnik pa je utrujen in slabo spi. Bolnika pestijo hude bolečine v globokih tkivih, vendar jih ne more natančno opredeliti. Najpogosteje ga mučijo bolečine v vratu, križu, ramenskem in medeničnem obroču, zgornjem delu prsnega koša, komolcih, kolenu in rokah. Zjutraj se zbudi utrujen, pogosto ima občutek, da mu otekajo okončine, ima motnje spomina in koncentracije. Praviloma ima bolnik slabo trenirane mišice in se malo giblje. Bolniki pogosto menijo, da tako hude bolečine, kot jih občutijo, pomenijo, da imajo težko in neozdravljivo bolezen, ki jih utegne celo spraviti na invalidski voziček. No, to ni res; njihov strah je neutemeljen, saj bolečine ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja. Zdravljenje je običajno zelo uspešno, če vsebuje spremenjen, bolj zdrav način življenja; zlasti pomembni so izogibanje pretiranim telesnim naporom in stresom, redno gibanje in zdrava prehrana.

3. Vnetni revmatizem

K vnetnemu revmatizmu uvrščamo naslednje bolezni: revmatoidni artritis, serološko negativne spondiloartritise, sistemske vezivnotkivne bolezni.

 

Revmatoidni artritis

Revmatoidni artritis ali praviloma simetrično vnetje sklepov je kronična, vnetna sistemska revmatična bolezen, ki je najpogostejša med vnetnimi revmatičnimi boleznimi. Laiki smo presenečeni, ko ugotovimo, da se bolezen lahko pojavi v vsakem starostnem obdobju, vendar pogosteje prizadene ženske. Bolezensko dogajanje najprej poteka v sklepni ovojnici. Kaj natanko ga povzroči, še ni znano, vendar zdravniki domnevajo, da so med povzročitelji verjetno tudi virusi. To sicer ne pomeni, da bomo po vsaki gripi zboleli še za revmatizmom, vsekakor pa pomeni, da moramo zdravljenje kateregakoli vnetja v telesu jemati zelo resno in ga pozdraviti do konca. Sem sodi tudi jemanje zdravil po predpisanem režimu in tako dolgo, kot predpiše zdravnik. Na začetku bolezni je lahko prizadet en sam sklep, praviloma pa jih oboli več hkrati.

Bolezen se običajno ne začne burno. Bolnik čuti večjo utrujenost, nima teka in slabo spi. Čuti bolečine, ki so stalne, prisotna je tudi jutranja okorelost, ki lahko traja zelo dolgo, tudi več ur. Ker zaradi bolečine manj obremenjujemo sklepe, posledično slabijo mišice, zlasti mišice iztegovalke na podlakteh, bedrih in hrbtu. Pri starejših bolnikih se revmatoidni artritis razvija počasi, vendar s težko bolezensko sliko. Mišice slabijo, notranji organi pa običajno niso prizadeti.

Prognoza bolezni je slabša pri bolnikih, ki imajo protitelesa proti lastnim beljakovinam, pri tistih, ki imajo revmatoidne vozliče, in pri bolnikih, pri katerih so kosti že zelo kmalu razjedene, notranji organi pa prizadeti. Življenjska doba bolnikov z revmatoidnim artritisom je krajša kot pri drugih ljudeh, kakovost življenja pa je zelo okrnjena. Bolezen namreč večinoma zmanjša njihovo delovno sposobnost in povzroča invalidnost.Vzporedno z revmatoidnim artritisom se težave lahko pojavijo tudi drugod v telesu; kažejo se lahko na koži (pikčaste krvavitve, kožne razjede), žilah notranjih organov, pljučih, srcu (vnetje osrčnika), očeh.

Serološko negativni spondiloartritisi

V to skupino spadajo naslednje vnetne revmatične bolezni: ankilozirajoči spondilitis, reaktivni artritis, psoriatični artritis in enteropatični artritis.

Ankilozirajoči spondilitis

Bolezen najpogosteje prizadene mlade ljudi. Začne se z bolečinami v spodnjem delu hrbtenice, ki se pri gibanju zmanjšajo. Bolečine jih pestijo predvsem ponoči, značilna je tudi jutranja okorelost. Včasih se bolezen začne z vnetjem velikih sklepov (na primer kolčnega, kolenskega, ramenskega). Kar četrtina bolnikov trpi zaradi sočasnega vnetja šarenice. Zelo koristno je redno opravljanje telovadnih in dihalnih vaj, pa tudi skrb za primerno držo in izogibanje sunkovitim in hitrim gibom. Bolniki naj imajo trdo ležišče z nizkim vzglavjem.

Sistemske vezivnotkivne bolezni

V to skupino revmatičnih bolezni spadajo sistemski lupus eritematozus, Sjogrenov sindrom, sistemska skleroza, polimiozitis in dermatomiozitis, revmatična polimialgija in gigantocelični arteiritis in idiopatični vaskulitisi.

Sistemski lupus eritematozus

Bolezen se izraža na številne načine in lahko prizadene vsa tkiva ter organe. Če poteka v blagi obliki, so spremembe vidne le na koži in sklepih, pri hudi obliki pa so lahko prizadeti številni organi, posamično ali več hkrati. Bolezen spoznamo po različnih kombinacijah več hkratnih znakov. Največkrat so poleg splošnih znakov prisotne tudi spremembe na koži in sklepih.
Med prvimi znaki bolezni se lahko pojavijo vnetja pljučne mrene in osrčnika, pozneje se lahko razvijejo tudi drugi znaki. Med resnejšimi znaki bolezni sta tudi ledvična okvara ter prizadetost perifernega in osrednjega živčnega sistema.

Sjogrenov sindrom

Pri tej bolezni so prizadete predvsem žleze z zunanjim izločanjem. Glavna znaka bolezni sta suhost ust in oči, poleg tega pa tudi bolečine in otekanje sklepov, oteklina obušesnih slinavk, utrujenost in povišana temperatura. Bolezen se lahko omeji samo na žleze z zunanjim izločanjem, tretjina bolnikov pa ima tudi druge znake bolezni.

4. S kristali povzročeni artritisi

Med sklepnimi boleznimi, ki jih povzročijo kristali, je najbolj znan protin ali giht. Pri protinu gre za motnjo presnove sečne kisline. Ker se sečna kislina ne izloča v celoti iz telesa, se v obliki kristalov nalaga v sklepih, ki se zato vnamejo. Protin najpogosteje napade palec na nogi. Prvi akutni napad bolnika običajno zadene ponoči ali zgodaj zjutraj. Sproži ga lahko poškodba, uživanje alkohola ali okužba, bolnik pa občuti hude bolečine. Prizadeti sklep je rdeč, občutljiv na dotik in otekel. Pri kroničnih bolnikih pod kožo okoli prizadetega sklepa opazimo grudice uratnih kristalov belo rumene barve, ki so lepo vidni. Napad protina je treba zdraviti s protivnetnimi in protibolečinskimi zdravili. Najpomembnejše je kronično zdravljenje bolezni z zdravilom, ki znižuje raven sečne kisline. Zdravljenje poteka tudi med napadi, torej tedaj, ko je bolnik "zdrav", česar pa mnogi bolniki ne jemljejo resno.

Diagnostika revmatičnih bolezni

Diagnostični postopki pri revmatičnih boleznih so nadvse obsežni in raznoliki. Pri postavljanju diagnoze si zdravnik pomaga z osnovnimi in specialnimi laboratorijskimi preiskavami, rentgenskim slikanjem, ultrazvočno preiskavo, računalniško tomografijo, slikanjem z magnetno resonanco in z radioizotopsko scintigrafijo.
Med osnovne laboratorijske preiskave spadajo hemogram, pregled seča, proteinogram ter določitev ravni serumskih uratov in "mišičnih encimov". S specialnimi laboratorijskimi preiskavami skušajo odkriti oziroma dokazati različna avtoprotitelesa, ki so pomembna zlasti za diagnosticiranje avtoimunskih vezivnotkivnih bolezni.

Število bolnikov

Za katero od oblik revmatizma trpi veliko ljudi, vendar žal nihče nima natančnih podatkov o njihovem številu. Kot pravi prof. dr. Rozman, so prave epidemiološke študije o tem, koliko je revmatičnih bolnikov, v Sloveniji redke. Tovrstne študije so namreč zelo drage in metodološko zahtevne. V Sloveniji so doslej opravili le eno epidemiološko študijo o tem, koliko bolnikov ima Sjorgenov sindrom in koliko novih bolnikov vsako leto zboli za njo. Vse kaže, da bodo prave epidemiološke študije tudi v prihodnosti redke.

Preventiva

Revmatične bolezni so težke, neprijetne in kronične. Pri kroničnih boleznih vedno govorimo o dejavnikih tveganja in preventivnem ravnanju, s katerim se jih lahko ubranimo. Pri revmatičnih bolezni je to težko. Pri vnetnih revmatičnih boleznih v smislu preprečevanja ne moremo narediti tako rekoč nič. Bolezen nas lahko doleti v mladosti ali v starosti, in to brez opozorilnih znakov. Preventivno ravnanje je v določeni meri možno le pri osteoporozi, kjer moramo skrbeti za čim bolj zdravo življenje. Pretirano ukvarjanje z nekaterimi športi, prisilna drža na delovnem mestu ali pretirana telesna teža so vsekakor dejavniki, ki lahko pripomorejo k nastanku osteoartroze, njihova odstranitev pa žal ni zagotovilo, da do obrabe sklepov tudi v resnici ne bo prišlo. 

Vir: http://www.viva.si/Avtor: Maja Južnič Sotlar

Objavljeno v Zdravje