Prispevki filtrirani po datumu: torek, 03 maj 2016
sreda, 04 maj 2016 00:00

Josip Broz - Tito

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska, † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija. Josip Broz je bil dolgoletni in dosmrtni predsednik SFRJ.

JosipBrozTito

Mladost 

titova-rojstna-hisa-kumrovecJosip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije, rojene Javeršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo z činom vodnika.

Med 1. svetovno vojno

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

Komunistični aktivist

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstoval. Zato je bil zaprt ter po izpustitvi kmalu imigriral v tujino ter od tam sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.
Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom "Walter" v Jugoslavijo z namenom "čiščenja" , čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, med njimi tudi Milana Gorkića.[2] Tito se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

Med 2. svetovno vojno

Josip Broz Tito official portrait

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Jugoslovanski voditelj

Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

jugoslovanski-voditelj-titoVsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza - Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike. Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev neuvrščenih leta 1961 z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem). S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje "tretjega bloka", vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta.

pogreb-tita

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu - Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je pričel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.

Osebnost in značaj vladavine

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z "okupatorskimi pomagači" in "domačimi izdajalci" ter političnimi nasprotniki, ki so bili razglašeni za "sovražnike revolucije". Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo donavski Švabi - vojvodinski Nemci, ki dolžijo Tita in komuniste za genocid. Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko, so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v sovjetska in druga delovna taborišča.
Podobne poboje, nekatere po iniciativi krajevnih voditeljev, druge širših razsežnosti, so uprizorili v skoraj vseh delih Jugoslavije. V Sloveniji še vedno raziskujejo povojne izvensodne poboje. Vsaj največji izmed teh pobojev se niso mogli izvršiti brez soglasja nespornega voditelja Jugoslavije, Tita.

Zgodovinar Božo Repe priporoča naslednji pogled na Tita kot zgodovinsko osebnost:

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962:

"Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega."
Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi "podaniki", smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.

—B. Repe, Lik in delo tovariša Tita, Mladina, 24. maj 2007

Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63%, največ leta 2007: 81%) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11% v različnih letih; razlika neopredeljeni).

Objavljeno v Novice