Prispevki filtrirani po datumu: ponedeljek, 23 februar 2015
Vsaka družina se na vsakih toliko let znajde pred dejstvom, da mora zamenjati avto; toda kje ga kupiti; mi smo se odločili, da gremo sami ponj kar v Nemčijo; zanimiva dogodivščina in velik prihranek.

Naš dosedanji avto je bil star sedem let, a kljub temu zanesljiv, uporaben, prostoren in domač. Razen rednih servisov ni zahteval drugega kot točenje goriva, tu in tam pa je pregorela še kakšna žarnica. Razlog za zamenjavo avta je bil zgolj in samo eden. Odločili smo se korenito spremeniti dosedanje preživljanje dopustov po apartmajih ter hotelih in v ta namen smo kupili prikolico. Ob tem smo morali sprejeti tudi odločitev, da bo nujno potrebna zamenjava avtomobila, saj je bil dosedanji za vleko prikolice premalo močan.

Nov ali rabljen avto?

Z ženo sva bila v naslednji fazi postavljena pred resno odločitev - kupiti nov ali rabljen avto. Po temeljitem tehtanju in predvsem po finančnih izračunih sva sprejela končno odločitev, da kupimo rabljen avto. Imela sva izdelana merila, odločilni sta bili dve: da je avtomobil star približno dve do tri leta in da je manjši enoprostorec. Tema in tudi drugim merilom je najbolj ustrezalVW touran.

Tako se je začelo intenzivno spremljanje trga rabljenih avtomobilov. Prve analize sem delal na največjem slovenskem spletnem mestu z avtomobilsko ponudbo [www.avto.net] . Ena analiza je zajemala podatke o tem, kakšni avtomobili se prodajajo, z namenom, da bom, ko bom prodajal svoj avtomobil, tega kar najhitreje prodal. Druga analiza pa je zajemala ponudbo vseh vozil, za katera je bila zainteresirana naša družina. In ta druga analiza je pri meni takoj zbudila nekaj sumov. Vsi tri leta stari tourani so imeli prevoženih med 140 in 150 tisoč kilometri, kar me je malo presenetilo. Seveda govorim o touranih, ki so jih prodajali preprodajalci, in, zanimivo, večina jih daje garancijo na kilometre. Kakšna naj bi ta garancija bila in kaj naj bi garantirala, mi ni znano, saj podatki o tem niso bili preverljivi. Vozila, ki so jih prodajale fizične osebe, pa so bila večinoma z osnovno opremo brez dodatkov. Zato sem se začel nagibati k tujini in tudi končna odločitev naše družine je bila, da avto kupimo v tujini oziroma v Nemčiji. Tam je namreč ponudba rabljenih avtomobilov veliko večja in kakovostnejša kot pri nas. Večja ponudba seveda pomeni tudi veliko možnost izbire in lažjo končno odločitev.

Ponudba več kot 1,4 milijona avtomobilov

Svoje iskanje sem začel na največjem nemškem spletnem ponudniku novih in rabljenih avtomobilov [www.mobile.de] , ki ima v svoji ponudbi več kot 1,4 milijona avtomobilov. Na portalu sem se tudi registriral in shranil merila iskanja. Tako sem vsako noč dobil e-pošto z novimi oglasi, ki so izpolnjevali moje zahteve. Ob prvem iskanju je mojim merilom ustrezalo okoli 250 avtomobilov. Izmed vseh oglasov sem si približno 20 najbolj zanimivih shranil in spremljal prodajo. Izogibal sem se prodajalcem, ki so prek tega portala prodajali manj kot dve leti. Spremljal sem, kako hitro se avtomobili prodajajo. Čez mesec dni, se pravi novembra, je bilo od prvotnih 20 shranjenih na voljo le še sedem avtomobilov, kar je pomenilo, da bo treba, ko se bomo odločili za kakšen avto, ukrepati sorazmerno hitro.

Obenem sem se zavedal, da obstaja tudi mož­nost, da bo naša pot v Nemčijo zaman, če se avto izkaže za drugačnega, kot ga prikazuje prodajalec. Pomembno tveganje sem izključil tako, da sem se s pooblaščenim servisom v Sloveniji dogovoril, da za avto, ki ga bomo izbrali, na podlagi številke VIN preveri zgodovino servisnih in drugih posegov na avtomobilu. Tako smo izključili tudi možnost manipulacije s kilometri. Eno izmed pomembnejših meril je tudi bilo, da ima avto potrjeno servisno knjižico (po nemško Scheckheftgepflegt).

V vmesnem obdobju sem poklical nekaj posrednikov, ki ponujajo uvoz avtomobilov po naročilu. Ker takrat avtomobila še nisem izbral, so mi dali pavšalno oceno stroška, če bi nam uvozili določeni avto. Povprečna cena za tako storitev za recimo avto iz Frankfurta bi bila 800 evrov. Po finančnem izračunu smo ocenili, da ga lahko za to vsoto pripeljem tudi sam, zato sem se odločil za samostojen uvoz.

Prodaja prehitela nakup

Na začetku decembra 2014 smo se odločili, da poskusimo po spletu prodati naš avtomobil in da preverimo, ali so bili sklepi moje prve analize pravilni. Avto smo prodali v treh dneh, čeprav je bila cena, ki smo jo postavili, druga najvišja za ta letnik vozil. Tako smo ostali brez prevoznega sredstva in postavljeni pred neizpodbitno dejstvo, da v prakso spremenimo našo teorijo - dva meseca spremljanja in zbiranja informacij.

Izmed takrat 25 shranjenih avtomobilov na [www.mobile.de] smo z družino naredili ožji izbor dveh avtomobilov. S prodajalcema smo vzpostavili stik po elektronski pošti oziroma prek spletne strani. Obema smo napisali enako sporočilo, da želimo izvedeti kaj več o avtomobilu - obstoj morebitnih prask, drugih poškodb, VIN-številko, prosili sem za kopijo servisne knjižice. V eni uri sem dobil odgovor prvega prodajalca z vsemi zahtevanimi informacijami, vključno z VIN-številko, ki sem jo preveril pri pooblaščenem serviserju. Ta je potrdil vse, kar je zapisal prodajalec.

Drugi prodajalec v dveh dneh ni odgovoril, zato sem ga poklical. V pogovoru je že na začetku ceno spustil za 500 evrov, čeprav do te teme sploh še nisva prišla. Na vprašanje o VIN-številki pa je odgovoril, da te številke ne more dati, ker je takšna pač njegova politika. Takšna izjava prodajalca je takoj sprožila opozorilni signal. Pogovor sva sicer prijazno, a hitro končala. Na podlagi tega smo se odločili za nakup vozila pri prvem prodajalcu, ki sem ga nato poklical po telefonu in se dogovoril za ceno, ki je bila 450 evrov nižja od oglaševane. Prodajalec je na elektronski naslov poslal zavezujočo ponudbo in v njej zapisal vse, kar sva se dogovorila po telefonu, avto pa nam je rezerviral za teden dni.

Z vlakom po avto

Avtomobil je bil v Böblingenu, ki je približno 20 kilometrov južno od Stuttgarta. Preverili smo vse povezave s tem mestom in ugotovili, da je najbolj idealna in praktična pot do tja z vlakom. Na železniški postaji sem kupil enosmerno vozovnico z nočnim vlakom do Münchna za 39 evrov. Redna cena je sicer 79 evrov, vendar imajo na vsakem vlaku vedno tudi nekaj vozovnic po posebni ceni. Slaba stran teh vozovnic je, da jih denimo ni mogoče zamenjati, če vlak zamudiš. Prek spletne strani nemških železnic [reiseauskunft.bahn.de] sem poiskal in plačal še vozovnico od Münchna do Böblingena, ki je stala dodatnih 29 evrov. Prav tako sem prek spleta rezerviral hotelsko sobo za 56 evrov za noč. Na pot sem se odpravil v sredo ob 23.55 iz Ljubljane in v Böblingen sem s prestopanjem v Münchnu in Stuttgartu prispel ob 9.40. Ko sem prišel do prodajalca, čigar salon je bil približno 400 metrov oddaljen od postaje, mi je razkazal avto in odšla sva na testno vožnjo. Ker je avto ustrezal njegovemu predhodnemu opisu, sem poklical ženo v Slovenijo in ji sporočil, da lahko z nujnim nalogom nakaže denar na TRR prodajalca. Zakaj z nujnim nalogom? Ker banka zagotavlja, da bo denar takoj naslednji dan na TRR osebe v tujini. Sicer sem za to storitev plačal nekaj evrov, vendar je ta možnost zagotovo najbolj varna in hitra ter vsekakor finančno najugodnejša, saj bi v primeru nepravočasnega nakazila moral podaljšati svoje bivanje v Nemčiji za kakšen dan ali dva, kar bi dodatno povišalo stroške bivanja v tujini.

Uvoz v Slovenijo

Prodajalec mi je ponudil, da sam uredi začasne registrske tablice in zeleno karto, da bom avto lahko odpeljal v Slovenijo. Seveda sem se s tem strinjal in mu plačal 125 evrov za tablice in zavarovanje, veljavno pet dni. Naslednji dan ob 9. uri me je prodajalec poklical in povedal, da je denar na TRR in da me avto že čaka za prevzem. Predal mi je dvoje ključe, servisno knjižico in vse račune, originalno odjavljeno prometno dovoljenje, lastniški list, COC-dokument (potrdilo EU o skladnosti) in seveda račun. Ko sva vse to preverila, sem se usedel v avto in odpeljal proti Sloveniji. Na prvi bencinski črpalki sem seveda natočil poln rezervoar goriva in nalepil slovensko ter 10-dnevno avstrijsko vinjeto. Do Slovenije sem potem plačal še predornino 11,5 evra in pred predorom Karavanke še sedem evrov.

Ob prihodu v Slovenijo sem opravil homologacijo, ki je stala 96 evrov, in na finančni upravi oddal vlogo za odmero in hkrati še za oprostitev DMV. Ker imava z ženo tri otroke, smo morali dostaviti le potrdilo o skupnem gospodinjstvu, kar je bilo dovolj, da je pristojni finančni urad v nekaj dneh napisal odločbo, da smo oproščeni plačila DMV. S tem smo lahko avto zavarovali in registrirali v Sloveniji.

Zanimiva, poučna in finančno ugodna dogodivščina

Moja dogodivščina z nakupom novega osebnega avtomobila se je tako končala. Bila je nadvse zanimiva, poučna in predvsem finančno ugodna. Ob vnovičnem nakupu oziroma zamenjavi avtomobila bom postopek zagotovo ponovil. Razlogi so popolnoma jasni. Od tega, da je izbira avtomobilov v tujini veliko večja, da je stanje kilometrov realno v primerjavi s slovenskimi razmerami, oprema avtomobilov, ki jo dobiš za enako ali nižjo ceno, pa je neprimerljivo večja. Tisti teden, ko sem se odpravil v Nemčijo, se je na slovenskem spletu prodajal avto s podobno opremo, le motor je bil resnici na ljubo nekoliko močnejši. Oglaševana cena je bila za okoli 2.500 evrov višja od zneska, za katerega sem sam kupil avto in ga pripeljal do registracije. To pa je kar precejšen prihranek.

nakupavta-mf1.1421494664.jpg.o.600px.1421494843.jpg

Vir: avto.finance.si

 

Objavljeno v Nasveti
Pred nekaj tedni je bil na spletni strani družbe Velika planina d.o.o. objavljen odgovor na članek Je vožnja z nihalko na Veliko planino sploh še varna? z naslovom Vožnja z nihalko je varna - odziv družbe Velika planina d.o.o. V odgovoru je zapisanih kar nekaj neresnic ter zavajajočih in žaljivih navedb na račun Društva GRS Kamnik.

Gorski reševalci nismo vajeni morebitna nesoglasja in probleme reševati preko medijev. Smo ljudje, ki nam beseda pomeni vse, resnica pa je za nas sveta.

Z namenom pogovoriti se in razčistiti zadeve okrog spornega članka smo direktorja družbe Velika planina ponovno povabili na sestanek. Povabilo na razgovor mu je bilo poslano že ob zavrnitvi pobota in pred objavo članka, odziva nanj pa ni bilo.
V sled ponovnemu vabilu z namenom, da se vzpostavijo pogoji za dobro medsebojno sodelovanje, smo se prejšnji petek sestali vodstvi Društva GRS Kamnik in družbe Velika planina d.o.o.
Sestanku je prisostvovala tudi predstavnica CZ Kamnik Brigita Vavpetič.

Kljub temu, da smo na sestanku prišli do konkretnih ugotovitev in smo na temelju teh sprejeli konkretne dogovore in s tem svoj del dogovora izpolnili, smo ponovno ostali izigrani in s strani vodstva družbe Velika planina še vedno postavljeni na laž. Zavezani Statutarnemu določilu dajanja točnih informacij o delu Društva in ker se vodstvo družbe Velika planina ni držalo na sestanku sprejetega dogovora, smo dolžni, da javnost o zadevi informiramo sami.

Nimamo se namena spuščati v podrobnosti spornega članka, vsekakor pa je potrebno, da zapišemo pomembna dejstva in dogovore, ki so bili sprejeti na petkovem (13. 2. 2015) sestanku.

Prisotni smo ugotovili, da družba Velika planina d.o.o., odkar je bila leta 2010 podpisana pogodba o sodelovanju, Društvu GRS Kamnik nikdar ni plačala pogodbenih obveznosti v višini 1.000,00 € za zaščitno in reševalno opremo. Ker pogodbeni znesek ni bil plačan, sta se prejšnji direktor družbe in predsednik društva dogovorila, da se pogodbena obveznost družbe v letih 2010 do 2013 pobota za stroške prehrane v gostišču Zeleni Rob, ki so jo imeli člani Društva GRS Kamnik ob usposabljanjih in intervencijah v tem obdobju.

Ker nam zdajšnje vodstvo družbe Velika planina prav tako ni plačalo pogodbenih obveznosti za leto 2014, smo mu tako kod do sedaj, predlagali pobot.
Predsednik Društva GRS Kamnik je opozoril na sporni članek Vožnja z nihalko je varna - Odziv družbe Velika planina, d.o.o., ki je bil objavljen na spletni strani družbe Velika planina, ker ta ni pisan dobronamerno in v duhu dobrega sodelovanja med Veliko planino d.o.o. in Društvom GRS Kamnik.

Navedbi sta neresnični, zavajajoči in žaljivi.

Vodstvo Društva GRS Kamnik zahteva, da avtor navedbe prekliče, navede prava dejstva in se za to opraviči:
»Ugotovljeno je bilo, da se »skupna« reševalna oprema ni nabavljala, temveč, da je GRS pavšalni znesek 1.000,00 € porabil za pijačo in jedačo v gostišču Zeleni rob na Veliki planini«. (Vir: http://www.kamnik.info/voznja-z-nihalko-je-varna-odziv-druzbe-velika-planina-d-o-o/)
in
»Na naslednji povezavi (GRS dokumentacija) si lahko ogledate predlog pobota s strani GRS Kamnik, kjer tudi letos, kot leta poprej predlagajo, da vrednost 1.000, €, ki je bil v osnovi namenjen za nabavo opreme, pobotamo z zapitki v gostišču, ki so jih naredili člani GRS Kamnik«. (Vir: http://www.kamnik.info/voznja-z-nihalko-je-varna-odziv-druzbe-velika-planina-d-o-o/)

Direktor družbe Velika planina je povedal, da je sam avtor članka, da ni razpolagal z vsemi informacijami, da ni vedel, da je Društvo GRS Kamnik vsako leto kupilo opremo, kot to določa pogodba in zahteva, da se mu računi za kupljeno opremo predložijo.

Po razpravi je bilo dogovorjeno:

  • Predsednik Društva GRS Kamnik do ponedeljka, 16. februarja 2015, pripravi kopije računov za kupljeno opremo .
  • Direktor družbe Velika planina poskrbi, da se objavi članek, v katerem se prekličejo neresnice, pojasnijo dejstva in zapiše opravičilo.
  • Predsednika Društva GRS Kamnik se pred objavo članka seznani z njegovo vsebino.


Po razpravi in obrazložitvi ene in druge strani je bilo dogovorjeno, da se sklene nova pogodba o sodelovanju.

V duhu dobrega sodelovanja se je vodstvo Društva GRS Kamnik udeležilo otvoritve prenovljene gostilne pod nihalko, kljub temu, da za to nismo prejeli bona v vrednosti 40 €.

S tem pojasnilom zaključujemo kakršne koli nadaljnje razprave, saj so za nas nesmiselne in nepotrebne. V vsej zgodovini reševanja v gorah nad Kamnikom še noben ponesrečenec ni ostal v gorah in za vsakega smo poskrbeli in zagotavljamo, da bomo v tem duhu nadaljevali še naslednjih sto let, z ali brez Velike planine d.o.o.

Upravni odbor Društva GRS Kamnik.
Franc Miš, predsednik

Vir: http://www.domzalske-novice.si/

Objavljeno v Novice
ponedeljek, 23 februar 2015 10:44

Ne kupujte - CO detektor COMMEL 440-201

CO detektor- detektor ogljikovega monoksida COMMEL 440-201 ne izpolnjuje zahtev glede odziva alarma ob povišani stopnji nevarnega CO v prostoru, kot je določeno v standardu EN 50291-1:2010+A1:2012 Električne naprave za odkrivanje ogljikovega monoksida v gospodinjstvih - 1. del:

Preskusne metode in zahtevane lastnosti. Standard opredeljuje splošne zahteve za gradnjo, preskušanje in delovanje električnih naprav za odkrivanje ogljikovega monoksida, ki so zasnovane za neprekinjeno delovanje v gospodinjstvih. Takšna naprava je namenjena opozarjanju na kopičenje CO, s čimer stanovalcu omogoči, da reagira, preden je izpostavljen znatnemu tveganju.

CO detektor2S preskušanjem v akreditiranem laboratoriju je bilo ugotovljeno, da detektor ogljikovega monoksida COMMEL 440-201 zaradi neustrezne sprožitve alarma ob različnih pogojih in koncentraciji CO, ne ustreza pogojem alarma, dolgoročni stabilnosti, odzivanju in obnovi  ter vplivu na vlažnost, in s tem predstavlja nevarnost zastrupitve s CO v slabo prezračevanem prostoru, kjer so nameščene kurilne naprave, zato je detektor ocenjen kot nevaren proizvod, saj ne izpolnjuje zahtev Zakona o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 101/2003).

CO detektor3

Vir: http://www.ti.gov.si/

Objavljeno v Novice
ponedeljek, 23 februar 2015 10:30

Na led nikoli sami

Zamrznjena jezera, ribniki in druge vodne površine  omogočajo  raznovrstno  rekreacijo, a na ledu 100%  varnosti ni - zato nekaj priporočil:

Preden stopite na led se prepričajte o debelini in nosilnosti ledu. 

Če led okoli vas začne pokati v koncentričnih krogih, se čim prej umaknite.

Če se led pod vami vdre, razširite roke in pokličite na pomoč; če vam uspe zlesti na led, ne vstanite takoj ampak se zakotalite vstran od odprtine, sicer se lahko ponovno vdre. 


Kdaj je led ustrezen oziroma kako izračunamo dopustne obremenitve ledu

Pri izračunu dopustnih obremenitev ledu moramo upoštevati njegovo debelino, trdnost, kakovost ter varnostno razdaljo med objekti na njem.

Nosilnost ledu je sorazmerna z njegovo debelino, trdnost pa je sorazmerna s kvadratom debeline, kar pomeni, da je pri polovični debelini trdnost kar štirikrat manjša.

Pri kakovosti ledu so pomembni temperatura, vsebnost vlage in zračnih mehurčkov, vmesne plasti snega in drugi dejavniki. Največjo nosilnost ima homogeni led, ki je videti črne barve.

Prelomi in suhe razpoke ledu niso nevarni, zelo pa moramo biti pazljivi pri mokrih prelomih. Na takih mestih je led varen le, če izmerjena debelina zagotavlja dvojno nosilnost. Če opazimo, da led okoli nas poka v koncentričnih krogih, moramo takoj ukrepati, saj je to znak, da je led pod nami preveč obremenjen in se bo začel pogrezati.

Na splošno velja, da je gibanje po homogenem ledu nevarno, če njegova debelina ni večja kot tri centimetre. Pri večji debelini dovoljene obremenitve naraščajo, vendar je treba upoštevati tudi varnostno razdaljo, ki mora biti vsaj toliko metrov, kot je minimalna potrebna debelina ledu, izražena v centimetrih.

Kako merimo debelino ledu

Debelino ledu lahko ocenimo ali natančno izmerimo.

Če po ledu močno udarimo z nogami, koničasto palico ali kladivom in se pri tem ne prebije, je to znak, da je dovolj varen in nosilen.

Natančnejšo meritev opravimo tako, da izžagamo kos ledu, izmerimo debelino ter pregledamo sestavo ledene kocke. Meritve opravimo na več mestih, odvisno od posebnosti terena (npr. velikost in globina vodne površine).

Varno obnašanje na ledu

V vsakem primeru velja, da smo za svojo varnost odgovorni predvsem sami. Če bomo upoštevali temeljna pravila varnega obnašanja na ledu, se bomo lahko razmeroma varno gibali po njem.

Na led nikoli ne hodimo sami

 

  • Preden se odpravimo na led, o tem obvestimo svoje bližnje, preverimo vremenske podatke, zlasti temperaturo in padavine.
  • Na ledeni ploskvi ocenimo debelino in barvo, preglejmo razpoke in poslušajmo poke.
  • Na led pojdimo vedno dobro pripravljeni in opremljeni.
  • Seznanimo se z ukrepi v primeru nesreče in preizkusimo osebno reševalno opremo.

 

 
Varnostna oprema
  • Za testiranje ledu je nepogrešljiva potovalna palica z ostro konico.
  • Obvezna sta tako imenovani vpikač ali šilo ter dolga vrv, ki nam lahko rešita življenje.
  • Od osebne zaščitne opreme potrebujemo lahko zaščitno čelado, rokavice, rešilni jopič, nahrbtnik s kompletom rezervnega perila v nepremočljivi vrečki, toplo pijačo in manjšo zalogo hrane.
  • Ob nesreči nesreče je zelo dobrodošla piščalka, morda tudi žepna svetilka in mobilni telefon.
 
Postopki reševanja iz vode

Če se led pod nami vdre, poskusimo ostati mirni in zbrani. Razširimo roke in pokličimo na pomoč. Obrnimo se v smer od koder smo padli v vodo in skušajmo vreči vrv do najbližje osebe, ki nas lahko izvleče iz vode. Če v bližini ni nikogar, si pomagamo z vpikačem. Ko zlezemo na led, ne vstanimo takoj, temveč se nekajkrat zakotalimo stran od odprtine, sicer se led lahko ponovno vdre.

Če se sami pojavimo v vlogi reševalca, se ponesrečencu približajmo leže. Če pri sebi nimamo vrvi, skušajmo poiskati palico, kos obleke, desko, smučko ali karkoli, s čimer bi ponesrečenca lahko zvlekli iz vode.

Ko ponesrečenca izvlečemo iz vode, moramo preprečiti nadaljnje ohlajanje. Če je pri zavesti, ga preoblecimo v suha oblačila in mu ponudimo topel napitek.

V hladni vodi je podhladitev pogosta in hitra. Delovanje centralnega živčnega sistema se upočasni, prizadeti težko govorijo, pozneje postanejo zmedeni in se ne odzivajo več. Takoj pokličimo pomoč na številko 112.

*Napotki so povzeti iz Študije o izdelavi meril za zagotavljanje varnega gibanja po zaledenelih površinah (Biotip d. o. o., avtor Martin Budna).

 

Vir: http://www.sos112.si/

 

 

Objavljeno v Novice

Demenca - Kaj je to?

 
Demenca je zmanjšana sposobnost mišljenja, učenja, pomnjenja, razumevanja in presoje. Omenjene možganske funkcije se toliko poslabšajo, da to vpliva na vsakodnevno delovanje obolelega posameznika.
 
Kdo lahko zboli zaradi demence?  Demenca običajno prizadene starejše ljudi. Približno 5 do 8 % ljudi, starejših od 65 let ima eno od oblik demence. Število obolelih se močno povečuje s starostjo. Vsak peti človek, starejši od 80 let zboli za demenco. Ocenjujejo, da je v Sloveniji obolelih med 25.000 in 30.000 ljudi.
 
Kateri so vzroki demence?  Demenca sama po sebi ni bolezen, temveč skupek znakov, ki jih povzročajo različne bolezni. Najpogostejša je demenca pri Alzheimerjevi bolezni, razlikujemo pa še več kot 150 drugih vzrokov zanjo. Nekatere vzroke demence lahko omilimo ali odstranimo, vendar je takšnih demenc manj kot 15 %. Večinoma so kronične, napredujoče in neozdravljive.
 
Kako jo lahko preprečimo?  Večinoma demenc ne moremo preprečiti, lahko pa odložimo čas, ko se pojavi ali pa deloma omilimo potek. Strokovnjaki menijo, da pri preventivi igrajo pomembno vlogo zdrav način življenja z zdravo prehrano, fizično aktivnostjo, pomembna pa je tudi intelektualna in socialna aktivnost.
 
Na kaj moramo biti pozorni ali kateri so znaki demence?
·       izguba spomina na nedavne dogodke (zadnjih nekaj ur ali dni)
·       zmanjšana sposobnost načrtovanja različnih aktivnosti in reševanja problemov
·       težave pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti v domačem oziroma znanem okolju
·       časovna in krajevna neorientiranost, neprepoznavanje prej znanih krajev, zmedenost in ne znajdenost v tujem okolju
·       težave pri prepoznavanju predmetov, slik in prostorskih razmerij (težave pri branju, napačno ocenjevanje razdalje, neprepoznavanje razlike med toplim/hladnim)
·       težave pri poimenovanju predmetov in ljudi, težje vključevanje v razgovor, nezmožnost najti pravo besedo, težje razumevanje pogovora
·       zalaganje, izgubljanje predmetov (ključi, denar…)
·       slabša presoja in/ali odločanje v različnih situacijah
·       sprememba razpoloženja ali osebnostne spremembe
·       umik iz družbe, zmanjšanje socialnih stikov, opuščanje hobijev
 
Ali je vsako pozabljanje demenca?  Starejši se včasih težko spomnijo določenega podatka, časa, dneva v tednu, vendar se ga spomnijo po premisleku. Občasno se založijo predmeti, ki se pozneje najdejo.  Menijo, da njihov spomin ni več takšen, kot je bil nekoč. Kadar so težave, ki so povezane s spominom prehodne in/ali ne vplivajo bistveno na človekovo vsakodnevno funkcioniranje, govorimo o benignih spominskih (starostnih) motnjah in ne o demenci.
 
Kaj moramo storiti ob sumu, da smo oboleli za demenco? Na koga se lahko obrnemo za določitev diagnoze? 
Če posumite, da imate vi ali vaši bližnji demenco, se najprej posvetujte s svojimi najbližjimi in se obrnite na osebnega zdravnika. Pojasnite težave.  Osebni zdravnik bo verjetno opravil kratek test spoznavnih sposobnosti (KPSS) in  vas po presoji napotil na pregled k psihiatru ali nevrologu. 
Kot navaja tuja literatura, je priporočljivo  izprašati tudi svojce oziroma negovalce, ki so opazili kakršnekoli spremembe. Da bi izključili ostala obolenja, opravijo še testiranje krvi, urina in EKG (elektrokardiogram,magnetno resonančno ugotavljanje). Prav tako opravijo slikanje glave in psihološke teste, da izmerijo sposobnost pomnjenja. Šele po  temeljitih preiskavah in testiranjih lahko zdravnik postavi diagnozo.
                                                                          
 
Vir: ZDUS-Program RESje
Vodja programa Ana Cajnko
Objavljeno v Zdravje