Kam na izlet: Bogojina

četrtek, 19 maj 2016 11:55
(1 glas)

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Bogojina cerkev 02Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor. Njeni vzdolžni stranici je dodal prostor kvadratnega tlorisa. To so glavna in – skorajda le nakazani – dve stranski ladji. Na nesimetrično postavljen marmorni steber se opirajo štirje loki, na katerih sloni raven hrastov strop. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine. Kip Kristusa na pročelju cerkve in kip sv. Jožefa na stranskem oltarju sta delo kiparja Lapuha iz Ljubljane. Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana. Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz marmorja iz Podpeči pri Ljubljani.

Zvonik v obliki valja z razglednim stebriščem in ravno streho ter manjši stolpič z okroglo kapo sta od daleč vidna poudarka in lepa razgledna točka. Zunaj je bila cerkev na novo prebeljena leta 1999, notranjost cerkve pa leta 1998.

Nad Bogojino je na griču kapela sv. Urbana iz leta 1829. Vinorodne gorice Vršič (246 m) višje preidejo v mešane gozdove. Vinske kleti imajo značilne elemente stare kmečke arhitekture.

V Bogojini je zadružni dom s prireditveno dvorano; imajo dober pevski zbor z bogato pevsko tradicijo, folklorno skupino, čebelarsko in kulturno društvo ter lovsko družino. Vsako leto v avgustu in septembru v Bogojini in okoliških vaseh potekajo Košičevi dnevi, ko se zvrstijo številne kulturne, športne in družabne prireditve, npr. vinogradniški večer in pohod po poteh kulturne dediščine.

Bogojina

Bogojina, najslikovitejša in najstarejša vas v Prekmurju leži v osrčju Prekmurja, kjer se stikajo značilni svetovi levega brega reke Mure, Ravensko, Dolinsko in gričevnato Goričko. S skoraj 680 prebivalci je drugo največje naselje v občini Moravske Toplice. Na jugu jo omejuje rečica Lipnica, na zahodu Bogojinski potok, na severu vinogradi, ki preidejo v gozdove.

bogojinaPrvi pisani viri jo omenjajo že davnega leta 1208, vendar se je takrat najverjetneje imenovala Bogina. Mnogo let pozneje, leta 1688 je dobila trške pravice, saj je imela močno razvito cehovsko obrt. Skozi zgodovino se je razvila v močno krajevno, farno, šolsko, občinsko in kulturno središče, kar je ohranila do danes, razen občinskega. Leta 1788 se je v Bogojini rodil prvi prekmurski posvetni pisec, duhovnik in znanstvenik Jožef Košič. Bil je zgodovinar in etnolog, med njegova najpomembnejša dela spadajo spisi o vendskih Totih na Madžarskem in Zgodbe vogerskoga kralestva. V spomin Košiču prirejajo vsako leto Košičeve dneve kulture.

Nekaj hiš stoji ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, kjer stojijo kulturna dvorana, pošta, krajevni urad, trgovina in gostilna. Večina naselja je nad njo, ki tvori drugo vaško središče. Krasijo jo domovi s starimi sadovnjaki, verska znamenja kot so amerikanski križ, kapelica na vrhu Vršiča v čast sv. Urbanu, zavetniku vinogradov, vinske kleti v Lipju z ostanki stare arhitekture. Razprostira se med šolo in vrtcem, pokopališčem in najlepšim spomenikom na slovenskem in enim najbolj zanimivim v Evropi z »belo golobico« Plečnikovo cerkvijo Gospodovega vnebohoda.

Bukovniško jezero

Bukovniški potok je v svojem srednjem toku zajezen v vodni zadrževalnik, ki je kmalu po svojem nastanku leta 1948/1949 postal privlačen za ljudi, rastline in živali. Jezero se skriva v dolini med bukovimi gozdovi, med katere se je zajedlo kot človeška dlan. Nad jezerom se v gozdu skriva kapelica Sv. Vida, ki bdi nad Vidovim izvirom vode s posebno močjo. Kraj na Vidovo, 15.junija, obišče množica ljudi, ki preplavi bukove gozdove (Stanka Dešnik, Učne poti v občini Dobrovnik, 2001).

bukovniško jezero1

Povprečna globina jezera je okrog 2 metra, ponekod je jezero globoko tudi do 5 metrov. Ima površino približno 8 ha. Dostop do jezera je mogoč po asfaltirani cesti iz smeri Dobrovnika, urejena parkirišča pa so pred jezerom ob vstopu v območje.

Jezero obdaja gozd, ki nudi obiskovalcem prijetno senco in poleg ribolova tudi možnost za počitek, sprehode, kampiranje, piknike ter veliko gobarskih užitkov.

bukovniško jezeroBukovniško jezero je bilo prvotno, kot vsa podobna jezera na Goričkem, namenjeno blaženju visokega vala pomladnih voda in morebitnemu namakanju polj, kar pa se ni nikoli uresničilo. Ribiči so izkoristili stoječo vodo za gojenje rib; nekatere med njimi so domorodne, nekatere pa tudi tujerodne, skoraj vse vrste pa so vezane na stoječo vodo in jih v potoku Bukovnica brez zajezitve ne bi bilo. Z življem v Bukovniškem jezeru gospodari ribiška družina Lendava (Marjana Hönigsfeld Adamič, 2006).

Po slovenski naravovarstveni zakonodaji je tujerodne vrste živali, tudi rib, prepovedano naseljevati v naravo. Ribiči največkrat ne upoštevajo tega pravila in naseljujejo različne tujerodne vrste, ki jih presojajo največ po športnem užitku, ki ga riba nudi pri ribolovu na trnek, in po njihovi gastronomski vrednosti. Tako so se tudi v Bukovniškem jezeru poleg ščuk, ploščičev, smučev, navadnih ostrižev in drugih domorodnih vrst znašli amurji, tolstolobiki, sončni ostriži, različni gojeni krapi in seveda srebrni koreslji (babuške), ki so se razširili vsepovsod po nižinskih stoječih vodah; ponekod s svojo množičnostjo in nezahtevnostjo že izrivajo domorodne vrste rib (Marjana Hönigsfeld Adamič, 2006).

Veliko pripovedi in legend kroži o templjarskem samostanu, mlinu, cerkvi in menihih, ki naj bi živeli v dolini, kjer je območje Bukovniškega jezera. Po pripovedovanju domačinov so bili nekoč pašniki in vinogradi tam, kjer je danes gozd. Prav tako pravijo, da je bila dolinska pregrada zgrajena veliko časa pred samim nastankom jezera in da so jo postavili menihi zato da so imeli vodo. V prid tem pripovedim gre dejstvo, da so pri gradnju jezerskega nasipa našli ogromne pilote in ostanke nekdanjega mlina.

Bukovniško jezero Slovenija

bukovniško jezero2Obiskovalci Bukovniškega jezera smo pogosto priča pojavu, da jezero postane ogledalo svoje okolice (dreves, koč, neba, oblakov,....). Na kakšni fotografiji je včasih težko ugotoviti, kaj je dejanska slika in kaj je njen odsev. Na simboličen način pa je Bukovniško jezero tudi ogledalo človeka in človeških dejanj, saj bomo lahko v njem videli, kako uspešni smo v življenju.

Vir: http://www.bogojina.info/ , http://www.gremoven.com/

 

Prijavite se za komentiranje