Prispevki filtrirani po datumu: nedelja, 09 marec 2014
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

S tekom do optimalne krvne slike

Optimalna krvna slika je po mnenju zdravnika slovenske olimpijske reprezentance neizogiben pogoj za uspeh v vztrajnostnih disciplinah in v življenju nasploh.

Življenje se začne in konča z vdihom in izdihom in prav dihanje omogoča dostop kisika do celic, kjer nastaja metabolična energija. Za dober transport kisika je živalski svet ustvaril različne organske sisteme. Srčno-žilni sistem, dihala in glavni transporter za prenos kisika v telesu, tj. krvno barvilo hemoglobin, so ključni za uspešno distribucijo kisika celicam.

Zakaj je za izboljšanje rdeče krvne slike potreben intenziven telesni napor?

Med naporom organizem prerazporedi pretok krvi v mišice, pretok skozi ledvično tkivo pa se zmanjša, zato se tam začne izločati eritropoetin. Ta hormon stimulativno vpliva na kostni mozeg, kjer nastajajo eritrociti oziroma rdeče krvničke, ki so potrebne za dobavo kisika celicam.
Nenehno smo torej odvisni od transporta kisika. Hemoglobin v eritrocitu je glavni transporter – en gram hemoglobina prenese 1,34 ml kisika. V litru krvi zdravih ljudi je navadno okrog 150 gramov hemoglobina, torej lahko en mililiter krvi prenese 20 mililitrov kisika.
V telesu povprečnega moškega je približno pet litrov krvi, ki krvni obtok obkroži v eni minuti. To imenujemo minutni volumen srca. V mirovanju se celicam lahko dobavi približno liter kisika na minuto, med maksimalnim naporom pa zaradi povečanega pretoka krvi petkrat toliko, torej pet litrov kisika na minuto.
Dejanska poraba kisika v telesu je manjša od ponujene predvsem zato, ker se ves ponujeni kisik v tkivih ne porabi oziroma venska kri ni povsem brez njega. Vendar pa za preprost razmislek o ponudbi kisika v telesu stvar lahko poenostavimo in ponudbo enačimo s porabo – ti sta sicer enaki le v izjemnih okoliščinah, recimo med zelo intenzivnim telesnim naprezanjem.

Maksimalna poraba kisika (VO2max)

To je tista poraba, ki precej določa vzdržljivostni potencial športnika, definirata pa jo genetika in življenjski slog. VO2max je odvisna od sposobnosti srčno-žilnega sistema, dihal, koncentracije hemoglobina v krvi ter sposobnosti mišic za izkoristek kisika. S pravilnim treningom lahko posameznik poveča maksimalno porabo kisika za dobrih 30 odstotkov. Tukaj govorimo o maksimalni absolutni porabi, ki določa zmogljivost telesa pri naporih, ki trajajo dlje časa.
Pomembnejša pa je relativna maksimalna poraba, ki je odvisna tudi od telesne teže. Gre za porabo kisika na kilogram telesne teže, zato je nujno, da ima športnik, ki se ukvarja z vzdržljivostnimi disciplinami idealno telesno težo.
Ponudba kisika celicam je torej odvisna predvsem od pretoka krvi in količine hemoglobina v enoti krvi. Ob določeni maksimalni vrednosti pretoka krvi se sposobnost za transport kisika določa le z vrednostjo koncentracije hemoglobina. Za porabo kisika lokalno skrbijo celice s svojimi energetskimi centralami – mitohondriji, kjer prek dihalne verige nastaja metabolična energija.
Če zmore srce opravljati svoje delo vsaj povprečno dobro, če je sprejem kisika v pljučih normalen (kar velja do nadmorske višine 2.500 metrov), če ožilje primerno deluje in če so mišične celice sposobne normalno porabljati prispeli kisik, je pri transportu kisika najpomembnejša vsebnost hemoglobina v krvi. Optimalna vrednost pri zdravem človeku je okrog 150 g hemoglobina v litru krvi. Vrednost 140 g/l pomeni pri maksimalnem telesnem naporu blago zmanjšano delovno učinkovitost, zato se začne srce prilagajati, obenem pa se poveča izkoristek kisika na periferiji, recimo v mišicah, kar se navadno dogaja tudi pri prilagajanju organizma telesni vadbi.
Včasih je v litru krvi samo 100 gramov hemoglobina, takrat govorimo o slabokrvnosti, lahko pa ga je precej več, recimo 160 g/l kar je z določenimi odstopanji optimalna vrednost, predvsem kar zadeva maksimalni transport kisika.

Kolikšna je torej kapaciteta krvi za transport kisika pri različnih koncentracijah hemoglobina?

Koncentracija 100 gramov v litru krvi ponudi celicam 670 mililitrov kisika, seveda v eni minuti, in to pomeni dobro polovico normalne ponudbe.

In kaj se zgodi s ponudbo kisika, če poenostavimo in spreminjamo le en parameter, kar se sicer v fiziologiji nikoli ne zgodi?

Ob predpostavki, da je pretok krvi konstanten, se ob večanju koncentracije hemoglobina v krvi ponudba kisika drastično povečuje.

Kakšen pa je transport kisika pri vrednosti hemoglobina 160?

1.700 mililitrov kisika, kar je 400 mililitrov več kot pri vrednosti hemoglobina 100. Ali vam je zdaj jasno, zakaj nekateri profesionalni kolesarji sploh ne startajo na dirki, če nimajo visoke koncentracije hemoglobina v krvi?
V grobem lahko torej rečemo, da se s povečevanjem koncentracije hemoglobina v krvi povečuje tudi ponudba kisika.
Ponudba in poraba kisika sta kritično odvisni od transportne kapacitete krvi oziroma koncentracije hemoglobina. Povedano drugače: ne glede na hitrost vlaka je količina tovora odvisna od števila vagonov.
V organizmu so prioritete jasne in točno določene, kar pomeni, da se preostanek oziroma presežek razdeli glede na potrebe: najprej srce in možgani, potem recimo prebavila po kosilu, mišice med tekom ...

Imate natančno določene finančne prioritete in prihranke za hude čase?

Varovalke v organizmu so seveda nujne, saj mu omogočajo preživetje v izrednih razmerah.

Kaj se zgodi pri maksimalnem telesnem naporu?

Če je telo navajeno na napor oziroma če so mišice sposobne porabiti prispeli kisik, se ob dovolj intenzivni obremenitvi poraba izenači s ponudbo. Ves prispeli kisik se porabi, če so mišice dobro prilagojene nekemu naporu, zato tekači najučinkoviteje tečejo, triatlonci plavajo, tečejo, kolesarijo ...
Potreben je dolgoleten, nepretrgan trening neke discipline, da izvemo, kako hitro lahko pretečemo deset kilometrov ali kako hitro smo sposobni prepeljati kolesarski kronometer na 20 kilometrov. Jasno je, da nizke normalne vrednosti hemoglobina ne omogočajo vrhunskih dosežkov. Po drugi strani pa ekstremno visoke vrednosti hemoglobina niso vedo božji dar niti pri vrhunskih športnikih, saj se ob povečani viskoznosti krvi zmanjša njena pretočnost in je transport kisika otežen, še posebej ob dehidraciji, ki spremlja velike fizične napore.
Višinska hiša, višinski šotor in pripravljalni tabori na nadmorski višini nad 2.000 m športnikom ob načrtovanem treningu in regeneraciji omogočajo dobro krvno sliko tudi po dovoljeni poti, obenem pa se jim ni treba bati bolezni po koncu kariere.
Optimalna rdeča krvna slika je preveč pomembna, da bi jo zanemarjali in da bi skrb zanjo prepustili laikom, saj je neizogiben pogoj za uspeh v vztrajnostnih disciplinah in v življenju na splošno.
Dobra rdeča krvna slika je pomembna tudi za mentalno delo. Koncentracija hemoglobina okrog 150 g/l je zadostna za vrhunske dosežke. Običajno zadostuje, če rdečo krvno sliko preverimo vsake tri mesece.
Kadar je izražena slabokrvnost, je potrebna kontrola zalog železa (te so pogosto manjše pri ženskah in mladih športnikih), vitamina B12 in folne kisline.
Poleg ustrezne prehrane je ključ do dobre krvi tudi primeren načrt treninga z ustreznim počitkom in periodizacijo. Dobro pripravljen športnik ima praviloma idealno krvno sliko. Dlje časa trajajoča slabokrvnost zahteva intenzivno diagnostiko pri zdravniku za notranje bolezni.

Objavljeno v Šport in rekreacija
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

Trobentica, znanilec pomladi

Tudi trobentice so znanilci pomladi, ki jih poznamo vsi. Prav je, da si preberete nekaj več o njih.

trobentice

Trobentica (znanstveno ime Primula vulgaris) je najbolj razširjena predstavnica rodu jegličev v Sloveniji, poznana po nagubanih, spodaj dlakavih listov in rumenih cvetovih na kuštravodlakavih cvetnih pecljih, ki poganjajo iz korenike. Cveti od januarja pa vse do maja.
Trobentica je poleg zvončka ena najbolj znanih znanilcev pomladi.

Objavljeno v Vrtnarjenje
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

Kaj pomeni barva rože

Vsaka barva rože je povezana z določenim čustvom in razpoloženjem. Izrazi pomen odnosa med tistim, ki rožo podari, in tistim, ki se je razveseli.

Rumena: rumena cvetlica je simbol sreče, prijateljstva, navdušenja, luksuza, uspeha, ponosa, a pomeni tudi ljubosumje.

Rdeča: rdeča roža ima rada mladost ter predstavlja močni čustvi, kot sta ljubezen in strast. Je simbol poguma, hrepenenja, želje, konstantnosti in spoštovanja. Rdeča roža je tudi simbol mladosti in navdušenja.

Oranžna: svojo močno ljubezen ali zadovoljstvo lahko pokažete z oranžno rožo. Je simbol želja. Ta živa barva predstavlja zadovoljstvo, samozavest in strast do življenja.

Zelena: ta osvežilna barva predstavlja zdravje, svežino in prinaša srečo. Zelena cvetlica prinaša sporočilo udobja, preporoda in optimizma.

Bela: bela barva že sama po sebi pomeni mir in čistost. Je simbol čistosti, usmiljenja, nedolžnosti in tišine. Predstavlja tista najbolj čista in iskrena čustva, tudi eleganco in skromnost.

Rožnata: elegantna rožnata cvetlica privablja za­ljubljence. Rožnata je barva ljubezni, kdor ti podari rožnato rožo, ti želi izpovedati ljubezen in strast. Je simbol posebnosti in miline. Temna rožnata predstavlja hvaležnost in naklonjenost.

Barva sivke: barva sivke predstavlja lepoto, usodo in občudovanje. Je simbol miline, prefinjenosti in elegance. Cvetlice v barvi sivke ženskam prinašajo sporočilo o njihovi posebni ženski lepoti.

Marelična: z njo izrazimo simpatije, prijateljstvo ali prijaznost.

Modra: modre rože zmanjšajo stres in skrbi. Predstavljajo resnost, odprtost in mir. Modra roža daje hladen vtis in je popolno darilo za muzo ali umetnika oziroma umetnico.

Škrlatna: ta barva je povezana s kraljevimi stvarmi in ceremonijami. Škrlatna roža je simbol ponosa, dostojanstva in uspeha.

Vir: http://www.aktivni.si

Objavljeno v Vrtnarjenje
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

Kitajsko zelje

Kitajsko zelje izhaja iz Azije, v ZDA so ga poznali že okoli leta 1800.

Listi kitajskega zelja oblikujejo podolgovato ali ovalno razrahljano glavo. Listi so nekoliko hrapavi in, odvisno od sorte, rumene do temnozelene, v sredici rumene do zlatorumene barve. Hrustavi listi so nežni in blagi po okusu in rahlo zeljnati. Kitajsko zelje vsebuje beljakovine, ogljikove hidrate, aminokisline, gorčično olje, mineralne snovi in veliko provitamina A in vitamin C. Za razliko do drugih vrst zelja je kitajsko zelje lahko prebavljivo, ne napenja in je primeren tudi v dietni prehrani.

Poglejte tudi naš SETVENI KOLEDAR

setveni-koledar

Objavljeno v Vrtnarjenje
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

Jajčevec - malancana

Domovina jajčevca je Indija.

Sadež jajčevca je lesketajoče, vijoličaste barve in kijaste oblike. V dolžino meri približno 30 cm, tehta pa lahko celo do enega kilograma. ajčevec je ena novejših zelenjadnic na slovenskih vrtovih, na Primorskem ga imenujejo tudi melancani. Lupina vsebuje vitamin C, B1 in B2, meso pa ima le malo mineralnih snovi. Jajčevec je sestavljen iz 92 odstotkov vode in le nekaj hranilnih snovi, ki pa se nahajajo pretežno v lupini. Je idealna prehrana za diabetike, zdravilno naj bi deloval tudi pri revmi, išiasu in boleznih ledvic. Sok jajčevca pospešuje izločanje žolča in znižuje raven holesterina.

Jajčevec (znanstveno ime Solanum melongena; imenovan tudi malancan) je zelenjava. 
Verjetno izvirajo iz Indije, kjer so jih poznali že pred 4000 leti. Pri Starih Grkih in Rimljanih niso omenjeni. V Evropo (Andaluzijo) so jih prinesli Mavri. Ti so jih verjetno spoznali pri Arabcih. V Italiji se kuhajo od 15. stoletja.
Jajčevci se lahko pečejo ali cvrejo, lahko se napolnijo in spečejo, iz njih se peče tudi musaka.

Poglejte tudi naš SETVENI KOLEDAR

setveni-koledar

Objavljeno v Vrtnarjenje
ponedeljek, 10 marec 2014 00:00

Grah

Grah je že zelo stara vrtnina.

Poznamo vsaj 80 različnih sort graha. Pri nas je najbolj priljubljen grah mozgovec z majhnimi, nagubanimi, skoraj oglatimi zrnci. Naš vrtni grah je potomec divjega graha, ki izvira iz vzhodnega Sredozemlja ter prednje in osrednje Azije. Vsebuje najvišji delež beljakovin od vrtne zelenjave in vsaj trikrat več balastnih snovi kot beluši. Bogat je s kalijem, magnezijem, železom in vitamini: B1, B2, niacinom in folno kislino. Poznamo vsaj 80 različnih sort graha.
Grah (znanstveno ime Pisum sativum) je druga najpomembnejša stročnica, ki se uporablja v prehrani prebivalstva. Uporablja se lahko svež v obliki solat ali kuhan, podobno kot fižol. Od fižola se razlikuje po barvi in obliki zrna, zrno je okrogle oblike. Zgodovinsko je grah starejšega izvora kot fižol, arheologi menijo da je bil poznan pred več kot 2000 leti v prehrani ljudi in da je njegova domovina Azija. Obstaja mnogo vrst graha, pri nas pa je najbolj cenjen veliki rumeni grah, ki ima zelo tanko kožico in veliki zeleni grah imenovan tudi »sladki« ali »cukrar«, ki je zelo primeren za konzerviranje oziroma vlaganje v kozarce. Grah vsebuje precej hranilnih snovi in veliko vitamina A ter kompletno skupino vitaminov B. Vsebuje tudi pomembne minerale, železo, fosfor, kalcij in še nekaj drugih. Vsakodnevno se v prehrani uporablja veliko in to v podobnih količinah kot fižol. Pri shranjevanju graha je pomembno, da pravočasno opazimo njegovega pogostega škodljivca grahovega žužka, ki lahko naredi veliko škodo.

Poglejte tudi naš SETVENI KOLEDAR

setveni-koledar

Objavljeno v Vrtnarjenje